Slovenija pri vseh virih financiranja na začelju EU

Kapital je v Sloveniji pogosto predmet političnega obračunavanja. Pri tem je ta izraz pogosto tudi povsem napačno razumljen in zlorabljen. Vendar tako vedenje interesnih skupin, ki predstavlja nespoštljiv odnos do prihrankov, močno vpliva na skromnejšo donosnost podjetij, nižjo gospodarsko razvitost, počasnejšo gospodarsko rast in na koncu tudi manjše davčne prilive.

Pogled v poročilo Banke Slovenije o finančni stabilnosti ne kaže večjih hib slovenskega gospodarstva. Nefinančne družbe v Sloveniji so med manj zadolženimi v EU, ugotavlja Banka Slovenije. Zadolženost se je lani, ob zvišanju obrestnih mer, še dodatno zmanjšala. To velja tako, če dolg podjetij merimo v BDP, kot tudi če ga primerjamo s kapitalom podjetij. A podrobnejši pogled pokaže precej resnejšo težavo, saj je Slovenija na začelju držav v skoraj vseh pogledih virov financiranja.

Premalo podjetij gre na borzo

Vrednost lastniškega kapitala nefinančnih podjetij v Sloveniji je primerljiv s slovenskim BDP, kar je le 53 odstotkov evropskega povprečja, kažejo podatki evropskega statističnega urada. Le sedem evropskih držav ima skromnejšo kapitalsko moč podjetij. In čeprav je Slovenija po osamosvojitvi naredila odprto privatizacijo, je zdaj vrednost kapitala borznih nefinančnih družb zgolj devet odstotkov slovenskega BDP. To je zgolj 18 odstotkov evropskega povprečja. Res je sicer, da je v tej primerjavi kar nekaj velikih odstopanj. Po borzni vrednosti kapitala izstopajo podjetja na Irskem, Danskem in v Luksemburgu, kjer je vrednost kapitala borznih družb večja od BDP države. Vrednost kapitala nemških borznih družb dosega približno 43 odstotkov BDP, francoskih pa celo 92 odstotkov BDP. Celo Hrvaška ima precej več podjetij na borzi in vrednost njihovega kapitala dosega okoli 23 odstotkov BDP.

Kapitalska moč podjetij in tudi vrednost kapitala na borzi sta pomembni iz več razlogov. Najprej je treba opozoriti na korporativno upravljanje. Večja podjetja, predvsem pa borzna podjetja, imajo bolj urejeno strukturo upravljanja z jasno postavljenimi cilji. Jasno so ločene lastniške in upravljavske pravice, kar je pri manjših podjetjih pogosto zamegljeno. Bolj jasno so opredeljeni tudi poslovni cilji, ki so prav pri manjših podjetjih tudi pogosto podrejeni osebnim interesom lastnikov, ki pa lahko bistveno odstopajo od optimalnega poslovanja podjetja.

Prvi pogoj je izboljšanje korporativnega upravljanja

Za ponazoritev: veliko rastočih podjetij pride v položaj, ko bi za hitrejšo rast morala pridobiti dodatno kapitalsko moč. Pri majhnih podjetjih se lastnik in lastniki pogosto odločijo, da raje zmanjšajo cilje podjetja, kot pa da bi med lastnike pritegnili nove družbenike oziroma delničarje. In prav to je ena največjih težav slovenskega gospodarstva, saj se ustanovitelji nekako bojijo zunanjih vlagateljev, še posebno ko gre za lastniške vložke. Takoj ko je v družbi več vlagateljev, je treba tudi jasno razdeliti lastniško in upravljavsko vlogo, kar je v Sloveniji tudi pogosto težava. Zaradi neustreznega odnosa interesnih skupin do kapitala in ravnanja države pa se marsikdo tudi prestraši uspeha in raje ostane manj opažen.

Ustrezno urejeno korporativno upravljanje ni pomembno samo za pridobivanje lastniških virov financiranja. Slovenska podjetja kar 97 odstotkov dolžniških virov financiranja pridobijo z izposojo denarja in le slabe tri odstotke zadolževanja izvedejo z izdajo vrednostnih papirjev, torej obveznic in podobnih instrumentov. Le tri evropske države – Romunija, Ciper in Latvija – imajo manjši delež vrednostnih papirjev med dolžniškimi viri. Konec leta 2022 je vrednost izdanih podjetniških obveznic in podobnih instrumentov znašala 1,2 odstotka slovenskega BDP in tudi vrednostno imajo manj izdanih tovrstnih vrednostnih papirjev le tri države EU. Za primerjavo: evropsko povprečje in tudi povprečje evrskega območja znaša 11 odstotkov BDP. Razlogov, zakaj slovenska podjetja uporabljajo tako ozek nabor virov financiranja, pa je več.

Skromni nabor virov financiranja

Poleg vseh že omenjenih težav Slovenije s slabo razvitim korporativnim upravljanjem in nespoštljivim odnosom posameznih interesnih skupin do premoženja na splošno je treba omeniti vsaj še zgodovinsko navezanost podjetij na bančni sistem. Banke v Sloveniji so zelo dolgo ohranjale toge načine financiranja, pri čemer so prihodke ustvarjale skoraj izključno kot posrednik med varčevalci (z občasno zalo velikim deležem izposojanja v tujini) in kreditojemalci.

Tudi prihod tujih bank, ki se je zgodil že v devetdesetih, ni bistveno spremenil ponudbe bank na področju investicijskega bančništva. Tuje banke so se nekako prilagodile slovenskim. Togi načini financiranja podjetij s skromnim naborom virov financiranja so tudi eden od pomembnih razlogov, če ne celo ključni razlog, za zelo hudo finančno krizo, ki je zahtevala tudi sanacijo bančnega sistema v prvi polovici prejšnjega desetletja.

Aktivnost bank se nekoliko bolj spreminja šele v zadnjih letih, ko so banke v večjo aktivnost na neki način »prisilile« nizke obrestne mere in prevelik obseg vlog na bančnih računih. Toda to je tudi obdobje, ko podjetja niso imela večjega interesa po razpršitvi virov financiranja in zaradi nizkih obrestnih mer tudi ni bilo nobene potrebe. Proces finančne sanacije gospodarstva je dno dosegel v prvi polovici leta 2016, kažejo podatki bančnega sistema, ki jih obdeluje Banka Slovenije. Obseg posojil nefinančnim družbam je takrat zdrsnil pod osem milijard evrov. Toda proces razdolževanja gospodarstva se takrat še ni končal. Podjetja so imela sredi leta 2016 še vedno okoli 50 odstotkov več posojil, kot je bilo na bankah vlog nefinančnih družb.

Zgolj za obuditev zgodovinskega spomina: konec leta 2008 je vrednost najetih posojil pri bankah v Sloveniji znašala 20,26 milijarde evrov in podjetja so imela takrat skoraj šestkrat več posojil, kot so imela bančnih vlog.

Podjetja imajo več prihrankov kot najetih posojil

Čeprav je zdaj obseg posojil okoli 30 odstotkov večji kot leta 2016 in presega deset milijard evrov (podatek je za sredino letošnjega leta), pa imajo podjetja v bankah več denarja, kot imajo najetih posojil. Konec lanskega leta je vrednost posojil in izdanih vrednostnih papirjev podjetij v Sloveniji znašala okoli 40 odstotkov slovenskega BPD, kažejo podatki Eurostata. Poleg bančnih posojil slovenskih bank je v tem podatku zajeto tudi drugo dolžniško financiranje, pri katerem je treba opozoriti predvsem na financiranje iz tujine in posojila tujih lastnikov slovenskih podjetij. Le sedem evropskih držav ima manjši obseg zadolženosti gospodarstva.

V sedanjih razmerah podjetja v Sloveniji večinoma nimajo niti interesa, da bi razpršila vire financiranja, saj je njihovo poslovanje, delno tudi zaradi negotovih gospodarskih in političnih razmer, zelo previdno in se zato večinoma financirajo z ustvarjenimi prihranki. Te razmere se vlečejo že od epidemije, ki jo je nato »nadomestila« energetska kriza.

Toda na skromen nabor virov financiranja seveda vplivajo tudi specifične politično-gospodarske razmere v Sloveniji. Med političnimi razlogi je treba omeniti predvsem dolgoletno zapostavljanje pomena trga kapitala. V zadnjih dveh ali treh letih se sicer pojavljajo občasne politične napovedi razvoju trga kapitala, a se pogoji na tem področju bistveno ne spreminjajo.

Med razlogi, da podjetja v Sloveniji manj uporabljajo finančne instrumente, so delno tudi razmeroma zapleten postopek izdaj in višji stroški financiranja. Slovenija je v zadnjih letih sicer nekoliko poenostavila izdajanje dolžniških vrednostnih papirjev in tudi dokapitalizacije v primerih, ko je ponudba omejena na relativno malo vlagateljev. A vseeno so ti postopki razmeroma zapleteni, dolgi in dragi. Ker večina podjetij s tem tudi nima ustreznih izkušenj, se jih seveda izogiba. Kot smo že omenili, pa je pomembna ovira tudi to, da bi morala podjetja v primeru izdaje vrednostnih papirjev prilagoditi tudi korporativno upravljanje.

Pomembna pomanjkljivost Slovenije pri pridobivanju tako lastniških kot tudi dolžnikih virov financiranja je tudi razmeroma skromen sektor institucionalnih vlagateljev. Slovenija ima zelo majhen obseg dolgoročnih varčevalnih shem. Podatki Banke Slovenije kažejo, da imajo gospodinjstva v Sloveniji približno polovico manjši delež naložb v vzajemnih in podobnih skladih od povprečja gospodinjstev evrskega območja. Toda še večja razlika je pri življenjskih in pokojninskih varčevalnih shemah. Glavnino prihrankov imajo slovenska gospodinjstva na bančnih računih ali celo v gotovini, s tem pa je žal omejena njihova razpoložljivost. K temu je seveda treba dodati še skromnejšo vrednost prihrankov, kar vse posledično vpliva tudi na razpoložljivost investicijskih sredstev.