Izzivi za izboljšanje konkurenčnosti

Pandemija je spremenila podobo sveta. Z vidika globalne ekonomije se spreminjajo poslovni modeli, dobavne verige, načini poslovanja, vzorci potrošniškega vedenja in podobno. Za izboljšanje slovenske konkurenčnosti pa so ključni izzivi na področjih vladne in poslovne učinkovitosti, infrastrukture ter posledično gospodarske uspešnosti na makroekonomski ravni.

Naj spomnimo, da je Slovenija na lestvici globalne konkurenčnosti za leto 2021, ki jo pripravlja IMD, padla za pet mest in se med 64 državami ustavila na 40 mestu. Poslabšali so se trije od štirih ključnih dejavnikov konkurenčnosti: poslovna in vladna učinkovitost ter učinkovitost infrastrukture, le pri gospodarski uspešnosti je naša država pridobila pet mest.

Slabšanje poslovne zakonodaje

Okrepljena gospodarska uspešnost Slovenije ne bo mogoča brez ustreznega odziva in izboljšanja vladne učinkovitosti. V GZS navajajo, da je k padcu na tem področju pripomogla velika rast javnofinančnega primanjkljaja in slabšanje poslovne zakonodaje. »Poslabšali smo se zaradi manj privlačnih spodbud za tuje investitorje, protekcionizma države, ki otežuje poslovanje podjetij, in oteženega zaposlovanja tujcev. Tudi področje varstva konkurence je bilo po anketi poslovnežev označeno za manj učinkovito. Med slabostmi na tem področju je zakonski okvir, ki ureja brezposelnost in brezposelnih ne spodbuja k iskanju zaposlitve (61. mesto), ter negativen vpliv davkov na spodbude za delo (59. mesto). Med prednostmi izpostavljamo enakost v porazdelitvi dohodka in ugodne varnostne razmere,« navajajo v GZS.

Vrsta ukrepov, sprejetih doma in na ravni EU, ter obsežna finančna pomoč gospodarstvu in posameznikom so pomagali v omejenem obsegu ublažiti posledice pandemije, pojasnjujeta dr. Peter Stanovnik in mag. Sonja Uršič z ljubljanskega Inštituta za ekonomska raziskovanja, ter dodajata, da je to po eni strani poslabšalo stanje javnih financ in povečalo raven dolga na več kot 80 odstotkov BDP ter posledično imelo negativen vpliv na vladno učinkovitost.

Povečano breme javnega dolga

Resen izziv za vzdržno gospodarsko rast in razvoj pomeni povečano breme javnega dolga. »Dolgoročna blaginja bo večinoma odvisna od upravljanja javnih proračunskih in fiskalnih politik, torej od tega, kako učinkovito bodo proračunska sredstva porabljena za ponovni zagon gospodarstva, ter od strukture in ročnosti odplačevanja javnega dolga. Zelo pomembna bo tudi učinkovito črpanje nepovratnih in povratnih evropskih sredstev na podlagi nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost ter kohezijskih sredstev. Hkrati bo prihodnje zmanjševanje javnega dolga močno odvisno od zmožnosti doseganja višje gospodarske rasti, ta pa je večinoma odvisna od nujnih strukturnih sprememb za zagotovitev rasti produktivnosti.« Poleg tega se še vedno niso izvedli potrebni strukturni ukrepi v zdravstvu, pokojninskem sistemu in sistemu dolgotrajne oskrbe, ki bi zagotovili dolgoročno vzdržnost javnih financ v smislu vse večjih javnofinančnih pritiskov, povezanih s staranjem prebivalstva, še pravita Peter Stanovnik in Sonja Uršič, zato je nujen sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi ter zakona o raziskovalno razvojni in inovacijski dejavnosti.
 

Nujna prenova delovnopravne zakonodaje

Na področju zmanjšanja ravni birokratizacije gre v prvi vrsti za nadaljnje zmanjševanje zakonodajnih bremen, odpravo nepotrebnih administrativnih ovir in s tem zagotavljanja enostavnega, do podjetij bolj prijaznega poslovnega okolja. Javni sektor pa mora čim bolj digitalizirati svoje poslovanje ter nadgraditi mehanizme za zagotavljanje javnih storitev in podpornih ukrepov v digitalni obliki. »Za uspešen prehod v industrijo 4.0 je nujna prenova delovnopravne zakonodaje kot tudi pravnega okvira za digitalne poslovne modele (na primer e-poslovanje, delitvena in krožna ekonomija). Kratkoročne ukrepe na trgu dela (znižanje visoke obdavčitve dohodkov, povečanje motiviranosti brezposelnih za iskanje zaposlitev) je treba povezati z dolgoročnimi strukturnimi izzivi staranja prebivalstva, hitrimi tehnološkimi spremembami, konjunkturnimi nihanji ter potrebami po novi delovni sili,« še pravita Peter Stanovnik in Sonja Uršič.

Potrebna je še temeljita reforma javnih institucij, ki mora izboljšati njihovo kakovost (prenova zakona o javnih zavodih, sistem javnega naročanja, pravna stabilnost, neodvisnost pravosodja), saj bodo le korenite izboljšave na teh področjih okrepile zaupanje državljanov v javne institucije. »Aktualna kriza v tem pogledu je priložnost, da si vlada pridobi kredibilnost s pravočasnimi in transparentnimi ukrepi.«

Premalo vajencev in tujih strokovnjakov

Slovenija je pri poslovni učinkovitosti najbolj izgubila na področjih uporabe velike množice podatkov (ang. big data), podjetništva v poslovanju (padec za 15 mest) ter računovodskih in revizijskih praks (za 14 mest). In kot še opozarja GZS, smo tudi pri digitalni transformaciji v podjetjih izgubili sedem mest, med slabostmi pa ostajajo nizka učinkovitost nadzornih svetov (63. mesto), odsotnost zadostnega števila vajencev (60. mesto) in premalo tujih usposobljenih strokovnjakov (57. mesto). Na GZS ocenjujejo, da bi povečanje deleža vajencev kot tujih usposobljenih strokovnjakov v podjetjih pripomoglo k boljši konkurenčnosti in uspešnosti podjetij.

V mednarodni primerjavi je na področju poslovne učinkovitosti naš zaostanek največji na področju odnosov in vrednot v družbi. »Z vidika tega podsklopa se v daljšem obdobju spremljanja konkurenčnosti razmere ne izboljšujejo. Nujnost ekonomskih in socialnih sprememb, ki bodo zagotovile dolgoročno vzdržno rast, v večjem delu slovenske populacije še vedno ni prepoznana. Vlada bi morala s komunikacijo opozoriti na potrebe po večji odprtosti do tujih idej, po digitalni preobrazbi, razumevanju pomembnosti mednarodne konkurenčnosti in mobilnosti,« pa pojasnjujeta strokovnjaka z Inštituta za ekonomska raziskovanja. Navajata tudi, da se zaostanki kažejo tudi na področju trga dela, kar se izraža v pomanjkanju delovne sile zaradi staranja prebivalstva in rigidne delovnopravne zakonodaje.

»Za demografsko prestrukturiranje so potrebni ukrepi za povečanje delovne aktivnosti starejših in mlajših iskalcev zaposlitve z zapiranjem vrzeli med znanji, veščinami in spretnostmi, ki so na trgu, in znanji, ki jih iščejo zaposlovalci. Na področju vključevanja mladih na trg dela se kot pomanjkljivost kaže pomanjkanje učenja in usposabljanja prek vajeništva za pridobivanje ustreznih strokovnih profilov. Škarje se odpirajo tudi na področju ponudbe visoko izobraženega kadra, zato je treba zajeziti beg možganov in povečati privlačnost Slovenije za prihod tujih strokovnjakov v kontekstu celovite imigracijske politike. Eden od pomembnih korakov pri tem je davčna razbremenitev dela, prizadevati pa si moramo tudi za večjo mednarodno mobilnost študentov in učiteljev v visokošolskem izobraževanju ter internacionalizacijo učnih programov.«

Nujna krepitev inovacijske sposobnosti

Na področju menedžerskih praks je treba povečati učinkovitost in preglednost sistema korporativnega upravljanja, še posebno učinkovitost nadzornih svetov pri delovanju podjetniških uprav. Vodstva podjetij morajo bolj uporabljati velike množice podatkov pri odločanju ter izboljšati računovodske in revizijske prakse, še pojasnjujeta Stanovnik in Uršičeva. Relativno nizko na lestvici se uvrščamo tudi v podsklopu finance, predvsem zaradi slabše učinkovitosti zasebnih naložb. Zagonska in hitro rastoča podjetja pa nimajo na voljo dovolj možnosti pridobivanja virov tveganega kapitala.

Za večjo poslovno učinkovitost in produktivnost je nujno treba krepiti inovacijsko sposobnost na vseh ravneh. »V inovacijskih procesih je ključno interaktivno sodelovanje vseh deležnikov, od podjetij, raziskovalnih inštitutov in univerz, državnih institucij do civilne družbe. Slovenija je v zadnjih letih na evropski inovacijski lestvici EIS padla iz druge skupine 'močnih inovatorjev' v tretjo skupino 'skromnih inovatorjev' in je pod evropskim povprečjem. Kljub dobrim kazalnikom na področju človeških virov, izobraževalnega sistema in znanstvenih objav, zaostajamo na področjih razpoložljivosti finančnega kapitala, vpliva inovacij na zaposlovanje in izvoz, varstva intelektualne lastnine ter inovativnosti malih in srednjih podjetij. Zadnja so večinoma (pod)dobavitelji polizdelkov in sestavnih delov večjim kupcem v tujini in niso inovacijsko dovolj aktivna.«

Slovenija potrebuje spremembo proizvodne in storitvene strukture v smeri proizvodov in storitev z višjo dodano vrednostjo (letos v povprečju le 47.000 evrov na zaposlenega, kar predstavlja le polovico dodane vrednosti v Avstriji), kar je tesno povezano z večjo učinkovitostjo javnega sektorja, tehnološkim prestrukturiranjem in z investicijami, usmerjenimi v inovativne, donosnejše projekte, navajata Peter Stanovnik in Sonja Uršič. Eden od konkurenčnih izzivov je potreba po digitalizaciji poslovanja, saj za povprečjem EU zaostajamo z vidika hitrosti integracije digitalnih tehnologij, še posebno v majhnih in srednje velikih podjetjih. »V najnaprednejših podjetjih se uvajajo novi poslovni modeli z digitalizacijo nabavnih, proizvodnih in prodajnih postopkov, z iskanjem novih logističnih in transportnih poti ter s poslovnimi dogodki in konferencami v virtualni obliki. Še vedno pa je zelo velik delež podjetij s procesom digitalizacije na zelo nizki ravni. Glede na močno izvozno usmerjenost slovenskih podjetij je smiselno poudariti digitalne strategije, ki vključujejo digitalni marketing in oglaševanje na družbenih omrežjih in platformah.«

Izboljšati transportno infrastrukturo

V sklopu infrastrukture smo izgubili štiri mesta, saj zakonodaja premalo podpira tehnološki razvoj (padec za 11 mest), enako velja za njegovo financiranje (padec za devet mest), pa tudi pri kibernetski varnosti smo izgubili devet mest. Med slabostmi pa GZS izpostavlja nizko uvrstitev pri javnozasebnem partnerstvu, razpoložljivosti inženirjev (jih primanjkuje) ter počasen razvoj in aplikacija novih tehnologij.

Slovenija je v zadnjih treh letih zabeležila padec konkurenčnosti predvsem na področju osnovne infrastrukture, pri čemer se kažejo težave pri zagotavljanju učinkovite infrastrukture za distribucijo blaga in storitev. Peter Stanovnik in Sonja Uršič pravita, da mora naša država zato prednostno izboljšati povezanost različnih oblik transportne infrastrukture (intermodalnost, multimodalnost). »Nujne so celovite logistične storitve in razvoj regijskih centrov, zaradi naraščanja cestnega prevoza in težav z okoljem pa je treba spodbujati selitev tovornega prometa s cest na železnice. Poleg letalskega prometa so železnice med najmanj konkurenčnimi oblikami prevoza pri nas, ki nujno potrebuje posodobitev. Ta je pomembna tudi za nadaljnji razvoj koprskega pristanišča. Slovenija mora vlagati v razvoj konkurenčne železniške infrastrukture in sodobnih intermodalnih prometnih terminalov. Naložbe v posodobitev potniškega terminala ter v gradnjo poslovne cone in logističnega objekta so pravi korak k izboljšanju kakovosti letalskih storitev.«

Za večjo energetsko učinkovitost

Ena od priložnosti, na katero se morajo slovenska podjetja hitreje odzivati, je tudi večja energetska učinkovitost. »Pomembno je, da podjetja prepoznajo nove poslovne priložnosti, ki jih prinašajo tehnološke spremembe in digitalizacija na poti v nizkoogljično krožno gospodarstvo. Za osnovno infrastrukturo je sicer namenjen večji del investicij za zagon gospodarstva po epidemiji covida-19.« Naša država je po letu 2014 z naložbami v tehnološko infrastrukturo bistveno izboljšala konkurenčnost in se danes po nekaterih kazalnikih (obseg investicij v telekomunikacije in število uporabnikov mobilnega širokopasovnega interneta) uvršča v prvo petnajsterico držav na lestvici IMD, še navajata strokovnjaka z Inštituta za ekonomska raziskovanja ter dodajata, da še vedno močno zaostajamo po deležu visokotehnološkega izvoza, javnozasebnem partnerstvu pri financiranju tehnološkega razvoja ter ustreznim pravnim okvirom na področju razvoja in uporabe novih tehnologij.

Obseg javnih in zasebnih naložb za raziskave in razvoj (RR) je pod povprečjem EU in ne dosega ciljne vrednosti treh odstotkov BDP. Javna RR vlaganja so odvisna predvsem od evropskih skladov. Tako javna kot podjetniška RR vlaganja niso dovolj učinkovita, kar se kaže v majhnem deležu izvoza srednje in visokotehnoloških proizvodov ter na znanju temelječih storitev.
»Premajhen je tudi obseg varstva in komercializacije intelektualne lastnine: večletni zaostanek Slovenije za povprečjem EU pri patentih se je leta 2020 zmanjšal, pri blagovnih znamkah in modelih pa še vztraja. Za pospeševanje tehnološkega razvoja in inovativnosti si podjetja želijo neodvisno, strokovno institucijo, ki bi centralizirala razvojne razpise in financiranje inovacij ter bila odgovorna za izvajanje in nadzor tehnoloških programov in razvojnih projektov.« Prek tehnološkega sklada bo treba spodbujati kapitalske vložke v podjetja, podpirati zaščito in komercializacijo patentov in blagovnih znamk ter drugih oblik intelektualne lastnine. Dosedanje oblike podpiranja inovacij prek zasebnega kapitala niso zadostne (semenski in zagonski tvegani kapital za startupe, podpora razvoju prototipov in začetku komercialne proizvodnje, odprodaja kapitalskih deležev).

Slovenija je v času zdravstvene krize okrepila svojo gospodarsko uspešnost, kar se kaže v tem, da je uspešno preprečila prevelik padec gospodarske aktivnosti, propad nekaterih najbolj izpostavljenih dejavnosti (turizem in gostinstvo, nekatere kulturne dejavnosti) in povečanje brezposelnosti. »Ključni izziv to in prihodnje leto je zagotoviti višje rasti gospodarstva prek pospešitve investicijskega cikla in končne potrošnje. Pri tem bo v fazi okrevanja pomembno vzpostaviti ravnovesje med državno pomočjo ter konkurenco in inovacijami. Izogniti se je treba neupravičenim finančnim subvencijam, ki privedejo do napačne alokacije virov in ohranjanja podjetij brez poslovnega potenciala,« še pojasnjujeta Peter Stanovnik in Sonja Uršič.