Inštitut za kineziološke raziskave Znanstvenoraziskovalnega središča (ZRS) Koper je leta 2021 skupaj z Medicinsko fakulteto Univerze v Mariboru in podjetjem TMG-BMC začel izvajati aplikativni nacionalni projekt ARRS na področju športa. Cilj projekta Prospektivna analiza športnih poškodb elitnih športnikov: epidemiologija, napovedovanje in varno vračanje v šport je zbiranje podatkov športnih poškodb pri kategoriziranih športnikih prve moške nogometne in košarkarske lige.

Vodja projekta prof. dr. Rado Pišot, direktor ZRS Koper, pojasnjuje, da bo to omogočilo postavitev sistema za redno poročanje o poškodbeni epidemiologiji zainteresirani strokovni javnosti in identifikacijo dejavnikov tveganja. »S klasičnimi metodami in metodami umetne inteligence bomo validirali modele za napovedovanje športnih poškodb in pri tem uporabljali tudi novejše metode zajema mišičnega in gibalnega statusa športnikov, kot je tenziomiografija. Poleg tega se bomo osredotočili tudi na uspešnost rehabilitacij, saj bomo spremljali stanje športnikov ob vračanju v šport in morebitne ponovne poškodbe,« pojasnjuje sogovornik.

Do konca leta 2022 so tako že izmerili 151 nogometašev iz šestih nogometnih klubov 1. slovenske nogometne lige in 73 košarkarjev iz sedmih košarkarskih klubov 1. slovenske košarkarske lige. Po opravljenih meritvah so zaznali 105 poškodb pri nogometu, precej manj, 27, pa poškodb košarkarjev, saj so pri njih začeli sistematično spremljanje nekoliko pozneje.

»Na tem področju delujemo tudi širše, saj z Inštitutom za medicino športa na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru soizvajamo mednarodno akreditirani FIFA Medical Centre in tudi nacionalno akreditirani Olimpijski referenčni športnomedicinski in terapevtski center,« še pravi Rado Pišot. Projekt se bo končal konec septembra leta 2024.

Športne poškodbe najbolj prizadenejo okončine

Eden izmed najprepoznavnejših dejavnikov varovanja zdravja je redna gibalna oziroma športna aktivnost, ki je odličen vzvod za preprečevanje vodilnih kroničnih nenalezljivih bolezni. Hkrati pripomore k zdravemu razvoju skeletno-mišičnega, srčno-žilnega, dihalnega, imunskega in presnovnega sistema, pomaga vzdrževati telesno pripravljenost in primerno telesno maso. Povezana pa je tudi s številnimi psihološkimi in socialnimi koristmi, še našteva sogovornik.

»Ustrezna in posamezniku prilagojena gibalna oziroma športna aktivnost nima škodljivih učinkov, a se pri ukvarjanju z njo pojavi povečano tveganje za poškodbe, predvsem med visoko intenzivnimi športi, pa tudi med nižje intenzivnimi gibalnimi aktivnostmi, če smo nanje slabo pripravljeni. Zato morata biti preprečevanje poškodb pri gibanju in športu ter prepoznavanje dejavnikov tveganja sestavna dela spodbujanja gibalne oziroma športne aktivnosti.«

Športne travme najbolj prizadenejo okončine (na primer koleno, gleženj, kolk, rame, komolec, zapestje) ali hrbtenico; kjer so poškodbe kolena in mišic stegna med najpogostejšimi pri nogometu. Pri košarkarjih pa so najpogostejše poškodbe gležnja. V zadnjih nekaj letih se zelo povečuje športno udejstvovanje pri otrocih in odraslih, zato se logično povečuje tudi število športnih poškodb.

Najbolj zaželeni so preventivni programi, ki temeljijo na rednem preventivnem spremljanju, oceni tveganja, modelih napovedovanja poškodb in varnih postopkih vračanja, ter predpisane pobude športnim klubom za omejitev poškodb in zmanjšanje velikega finančnega bremena, povezanega s športnimi poškodbami. »Zato bi morali imeti profesionalni športni klubi močno ekonomsko motivacijo za vlaganje v programe preprečevanja poškodb in rehabilitacije,« še pravi dr. Pišot.

Ponovne poškodbe pogostejše kot prvotne

Dejstvo je, da so ponovne poškodbe pogostejše kot prvotne poškodbe, največkrat pa prizadenejo isto mišico oziroma sklep. Pogosto je razlog tudi zmanjševanje športne učinkovitosti in dosežka, saj športniki ne dosegajo enake ravni, kot pred prvotno poškodbo. »To je mogoče pripisati nepopolni rehabilitaciji, predvsem takrat, ko niso odpravljeni vsi dejavniki in vzroki za pojavnost prvotne poškodbe ter drugi dejavniki tveganja, strahu in tako dalje. Osredotočamo se na poškodbe zadnje stegenske mišice, ki je med pogostejšimi v hitrih športih (atletika, nogomet, gimnastika).«

Zato bodo poskušali poiskati način in pot varnega vračanja v šport po teh poškodbah. Njihovi preiskovanci so vrhunski športniki in jih ni mogoče izenačevati z rekreativnimi športniki. »So edinstveni s stališča požrtvovalnosti in osredotočanja do perfekcije gibanja, kar izkazujejo tudi na merjenjih ali tekmovališčih. Bodo pa ugotovitve dobrodošle za prilagojen prenos in uporabo tudi v rekreativnem športu.«

Podoben program na ravni UEFA

Sodelovanje s šestimi Olimpijskimi referenčnimi športnomedicinskimi centri (ORŠMC) je usmerjeno v promocijo in rekrutacijo vseh športnikov po poškodbi zadnje stegenske mišice, ki so pozneje deležni posebne pozornosti pri vračanju v šport. OKS in panožni športni zvezi (nogometna in košarkarska) sodelujeta pri nagovarjanju športnih klubov k sodelovanju s svojimi preiskovanci in pri deljenju zdravstvenih podatkov.

»Klubi so pri odločanju o vključenosti v projekt avtonomni. Na ravni UEFA podoben program že poteka, najboljši evropski klubi morajo poročati poškodbeno statistiko znanstveni ekipi UEFA. Še več, če kateri od klubov odstopa od povprečja, mora deliti primere dobre prakse drugim klubom. Zdravje igralcev je s tem pravilno postavljeno pred konkurenčnost dosežka,« poudarja vodja projekta.

O poteku projekta redno poročajo strokovnim timom na zvezah, imeli so pa tudi že več predavanj za širšo strokovno publiko na trenerskih seminarjih in izobraževanjih. Po zaključenem projektu bodo ugotovitve predstavljene tudi širše in v sodelovanju z OKS na ustreznih strokovnih forumih. Projekt in preliminarne ugotovitve so že večkrat predstavili tudi na mednarodnih znanstvenih srečanjih.

Še brez slovenske enotne baze podatkov

Ob prijavi projekta so si sicer postavili tudi cilj, da bodo razvili enotno bazo športnih poškodb za vse kategorizirane športnike iz vseh športov. Pišot pravi, da bi to omogočilo še bolj sistemsko delo na področju medicine športa, preventive poškodb, individualnega prilagajanja treninga in rehabilitacije.

»Žal ta cilj ni bil prepoznan za financiranje in ga v tej fazi ne bomo mogli doseči. Bi pa tak sistem zagotovil podatke različnim strokovnjakom in raziskovalcem različnih področij, ki bi lahko pripomogli k novim znanjem, potrebnim za zdravo in dolgotrajno ukvarjanje s športom,« še pravi in dodaja, da imajo vse uspešne športne nacije takšen sistem, Slovenija pa bi ga tudi potrebovala, predvsem zaradi ožje baze mladih športnikov.