Gibanje naj bo užitek, ne boj s svojim telesom

Na trasi male Franje je dobrih 14 dni pred kolesarskim maratonom nenavadno mirno. Skupinic, ki se običajno tik pred prireditvijo prikazujejo izza marsikaterega ovinka na poti do najvišje točke tekmovanja, letos kar ni. Dvome domačinov, da morda letos tudi tekmovanja ne bo, so pred nekaj dnevi razblinili organizatorji z objavo navodil udeležencem, ki pa jih bodo sprejeli samo po 500 na traso.

Po pogovoru s športno psihologinjo dr. Tanjo Kajtna s fakultete za šport, ki pravi, da bo tisti, za katerega je gibanje vrednota, vse leto športno dejaven, vmes pa se bo za popestritev udeležil še kakšnega tekmovanja, me je za hip obšla misel: morda za tiste, ki se tekmovanja udeležujejo iz katerega drugega vzgiba in kampanjsko trenirajo predvsem zato, da bi z dobrim rezultatom nahranili svoj ego, letos ne bo prostora ...

Pred odprtjem jesenske sezone rekreativnih prireditev smo se pogovarjali z dr. Tanjo Kajtna in Tejo Ličen, kineziologinjo z Inštituta za športno medicino v Mariboru, o zdravem gibanju, ki je tudi osnova za to, da se med vadbo ne poškodujemo.

Vsi vemo, da je vadba za optimalno zdravje nujno potrebna, »lotimo se različnih športnih dejavnosti, v katerih bomo uživali«, je Teja Ličen že s prvim stavkom pokazala na prvo prioriteto gibanja, enako poudarja tudi dr. Tanja Kajtna: pomembno je, da vadba ni vadba sama po sebi, ampak da gre za aktivnost, ki nam je blizu.

S telesno aktivnostjo se izboljšata prekrvljenost in kroženje krvi po telesu in od tega imajo korist tudi možgani. Tako se z vadbo vzpostavi tudi fiziološka zmožnost za dobro duševno delovanje, poleg tega se z njo zaposlimo, odmislimo težave; je neke vrste premor od vsakodnevnega dogajanja, v katerem se dobro počutimo.
 

S pretiravanjem ničesar ne nadoknadimo

Težava je, opozarja Teja Ličen, in o njej še premalo govori, da ljudje z vadbo dostikrat pretiravajo, »gredo prek svojih zmožnosti in želijo sami sebi dokazati, da zmorejo. To lahko pripelje do različnih mikropoškodb, obrab ali, še huje, poškodb in operacij, po čemer je treba poskrbeti, da lokomotorni sistem ponovno spravimo na raven, ko se lahko spet normalno gibamo.«



Posameznik, ki ni bil aktiven, nato pa s preveliko obremenitvijo želi nadoknaditi zamujeno, bo poleg poškodb lahko dosegel to, da se mu bo vadba dokončno zamerila, saj bo zanj prenaporna in bo ob njej trpel. Tisti, ki z zahtevnostjo vadbe stremijo k posnemanju profesionalnih športnikov, pa morajo pomisliti na to, da sami v nasprotju s profesionalci trening opravljajo poleg službe.

»Pri športni aktivnosti se izloča hormon sreče, zato ima odvisniški učinek, ena od posledic je zelo veliko poškodb pri rekreativcih. Zato je zelo pomembno, da ohranimo trezno glavo in se ne borimo sami s seboj, da bi videli, kje so naše meje. Če smo utrujeni, pač gremo na sprehod – hoja je enako dobra kot naporen trening. Poslušati moramo svoje telo, rekreacija je predvsem zato, da telesu ponudimo užitek, ne pa dodaten stres,« poudarja Ličnova, ki v svojem blogu ozavešča ljudi o pomenu zdravega načina izvajanja telesne aktivnosti in kaj storiti ob pojavu različnih poškodb.

Tisti, ki pretiravajo, vsaj v posameznih primerih iščejo potrditev, pa ugotavlja dr. Tanja Kajtna, in sicer morda zato, ker je na drugih področjih ne dobijo (dovolj). Nekaterim ukvarjanje s športom prinaša tudi pozitivne občutke, ki jih morda na drugih področjih nimajo ali pa vsaj niso tako intenzivni.
Vendar, pravi dr. Kajtnova: »Rekreacija je način sproščanja, dokler z njo dopolnjujemo druge dejavnosti v življenju. Če je nekdo zaposlen in ima družino, sta to pomembnejši stvari in rekreiranje bi moralo biti način, ki človeka podpira, da se izboljšuje na teh dveh področjih. V trenutku, ko zaradi športne rekreacije začnejo trpeti odnosi in poklicno udejstvovanje, pa gre zgolj za iskanje neke potrditve. To ni več zdravo, prioritete je treba postaviti drugače.«


 

Tekmovanja – popestritev vadbe

V tej luči ocenjuje tudi priprave in odziv rekreativcev na tekmovanja, ki v zdravi obliki gibanja pomenijo obogatitev življenja: »Kdor se na tekmovanje pripravlja smrtno resno in je še nekaj dni po morebitnem neuspehu slabe volje, ker mu ni šlo, kot je pričakoval, je zgrešil smisel rekreativnega tekmovanja. Na dogodku je seveda treba dati vse od sebe, ampak biti bi moral zabaven.«



Tisti, za katerega je gibanje vrednota, bo to znal narediti, kdor pa ga kompenzira z neuspehom na preostalih področjih, mora premisliti, kako naj jih uredi, ne pa, da se pripravlja še bolj zagrizeno. Psihologinja ob tem izpostavlja še vidik kampanjskosti: osebe, za katero je gibanje vrednota, gotovo ne bomo videvali samo na intenzivnih treningih nekaj tednov pred dogodkom. In kot dodaja Teja Ličen, je to tudi nevarno početje.

»Preteči Ljubljanski maraton [ali dogodek, ki je predviden zadnjo nedeljo v oktobru, letos bo, bodo organizatorji sporočili do 10. septembra, prijave pa že sprejemajo] ni lahka obremenitev za telo. Če nismo res dobro telesno pripravljeni, je to lahko za tekača neprijetna, celo mučna izkušnja, lahko zadene tako imenovani maratonski zid, ko telo zaradi pomanjkanja energije odpove. In tudi možnost poškodb je večja: vnamejo se lahko tetive na kolenu, pride do zvinov gležnjev, dobimo lahko krče zaradi dehidracije …« opozarja kineziologinja.



V Zavarovalnici Triglav, kjer ponujajo nezgodno zavarovanje amaterskih in poklicnih športnikov, in v okviru tega tudi zavarovanje udeležencev množičnih rekreativnih prireditev, sicer ne vodijo posebne evidence o poškodbah, ki nastanejo na takšnih dogodkih, opažajo pa, da je v času množičnih rekreativnih prireditev nekaj več škodnih primerov.

»Ob takšnih dogodkih je nekaj več povpraševanja predvsem po zavarovanju udeležencev množičnih rekreativnih prireditev, športnih dirk, tekmovanj, za katera se odločajo organizatorji,« pojasnjujejo v Triglavu, vendar pa zavarovanje lahko sklenejo tudi posamezniki oziroma klubi za svoje člane. Na splošno nezgodno zavarovanje lahko velja za en dan – recimo za čas tekmovanja – ali za vse leto, z veljavnostjo 24 ur na dan ali z omejitvijo, da velja le v času izvajanja športnih aktivnosti. Nezgodno zavarovanje za športnike pa ima omejeno jamstvo, pravijo v Triglavu: krije le nezgode, ki se zgodijo pri športu, na treningih in tekmovanjih.



»Namen tega produkta je omilitev finančnih posledic, ki jih lahko pusti nezgoda,« pravijo. Zavarovalnica tako lahko povrne dokazane stroške zdravljenja po navodilih zdravnika, ki jih je imel zavarovanec zaradi nezgode in o katerih se izkaže, da jih je moral plačati sam. To so na primer stroški pregledov in drugih preiskav, predpisana zdravila, terapije.

Zavarovalnica lahko izplača tudi dnevno nadomestilo za čas, ko zaradi nezgode nismo sposobni opravljati svojega rednega dela, ter nadomestilo za vsako prenočitev v bolnišnici zaradi zdravljenja posledic nezgode. In seveda v najtežjih primerih, ko zaradi nezgode oseba postane invalidna ali umre.



Kot pojasnjujejo v Zavarovalnici Triglav, športnike delijo v tri kategorije. Rekreativcem ni treba doplačati premije za nevarnost športa, razen če gre za bolj nevarne aktivnosti, kot so športno letalstvo, padalstvo in podobno. Druga kategorija so športniki amaterji, ki so registrirani, aktivni člani športnih društev, ki poleg službe tudi trenirajo/tekmujejo, zato je tudi premija za kritje posledic nezgod, ki nastanejo pri športu, nekoliko višja. Vrhunski športniki, za katere je šport poklic, so najbolj izpostavljeni tveganjem in temu ustrezno se poveča tudi zavarovana premija. Ta je sicer vedno odvisna tudi od vrste športa, s katerim se posameznik ukvarja.

O krepitvi mišic razmišljamo, ko je prepozno

Na splošno seveda velja, da si vsak izbere športno aktivnost, ki mu je najbolj všeč, pri kateri se dobro počuti. Če si nekdo želi plezati, bo pač plezal, seveda pa si ne bo prvi dan postavil cilja osvojiti neko zahtevnejšo plezalno smer, karikira Teja Ličen. »Ne komplicirajmo, lotimo se športa, v katerem uživamo, in postopoma povečujemo obremenitev,« pravi in dodaja, da prav na uživanje včasih pozabimo. Ob tem opozarja na pasti športov, pri katerih smo posebej izpostavljeni poškodbam, če pred tem nismo ustrezno telesno pripravljeni.



»Pri smučanju, nogometu, tenisu in podobnih športih, kjer gre za hitre spremembe smeri, posamezniki, ki pred tem niso aktivni, zelo izpostavijo kolena. Ko jim zdrsne, strukture okrog kolenskega sklepa ne zagotovijo zadostne stabilizacije, da bi spremembo smeri lahko kompenziralo, na snegu pa so močne vibracije, ki jih morajo kolena ves čas absorbirati in se nanje ustrezno adaptirati in odzvati.«

Ena najpogostejših poškodb rekreativcev so pretrgane sprednje križne vezi. Vidimo, kako pogosto se poškodujejo profesionalni smučarji, pa so v vrhunski formi, opozarja Ličnova. Ko stopimo na smučke, ne da bi si prej okrepili mišice, si mislimo, da en dan bomo že zdržali. Pogosto šele takrat, ko je prepozno, začnemo razmišljati, da bi se morali fizično pripraviti, in po izkušnjah sogovornice mnogi skozi rehabilitacijo po poškodbi spoznajo, kako pomembna je kondicija, ter jo vpeljejo v vsakdan.

Pri rekreaciji je pomembno, da pridobimo ustrezno moč rok, nog in trupa. Trup je zelo pomemben, saj iz njega izvira vsa stabilizacija, s pomočjo katere izvajamo vse telesne aktivnosti, in tudi vaje za moč bomo z ustrezno stabilnim trupom izvajali z lepšo, pravilno tehniko.

Ko se poškodba ne zaceli do konca

Ena od poškodb, ki jih ne jemljemo dovolj resno, je zvin gležnja. Ko neha boleti, na poškodbo pozabimo in je ne rehabilitiramo. Tako se pogosto dogaja, da se poškodba še nekajkrat ponovi, iz tega pa se razvije kronična nestabilnost sklepa. To pa je dosti težje odpraviti, kot če bi že po prvi poškodbi z rehabilitacijo gležnju povrnili stabilnost in gibljivost, pojasnjuje sogovornica.

»Prav v tem se razlikuje zdravljenje poškodb rekreativcev od profesionalnih športnikov. Njihove zdravstvene ekipe zagotovijo, da imajo po opravljeni fizioterapiji še terapije s kineziologom, da mišico po poškodbi vrne v fizično kondicijo, ki naj bi zagotovila, da se poškodba ne ponovi. Rekreativci pa se večkrat nepopolno rehabilitirajo, kar pripelje do ponovnih ali celo hujših poškodb,« opisuje Teja Ličen.



S stališča izpostavljenosti poškodbam je tudi tek lahko dosti bolj škodljiv, kot si mislimo: če nimamo prave moči v nogah in trupu, lahko sile, ki ob tem delujejo na kolenski in kolčni sklep, povzročijo veliko težav. »Včasih je smiselno poiskati kineziologa, ki je strokovnjak za gibanje, da nam pomaga vzpostaviti telo v takšno fizično kondicijo, da je tek zdrav. Ali pa da posameznika morda navduši nad katero drugo športno aktivnostjo, na primer plavanjem, pri katerem je izvzet vpliv telesne teže,« poudarja.

Kot pravi, sta sedeči življenjski slog in uporaba avtomobilov ter javnega prometa tudi za premagovanje najkrajših razdalj povzročila kompenzatorne oblike telesne drže, zato je pomoč strokovnjaka včasih zelo smiselna, saj nam zgolj pomaga pridobiti pravilne gibalne vzorce.