Življenje med prvo Švico in drugo, ki je ni

Grega Kališnik

Dolga leta je njegovo čustveno nabito komentiranje formule 1, ki je ponarodelo v eni popevčic skupine Čuki, najgloblje zaznamovalo življenje zdaj 56-letnega Mirana Ališiča. In ker je nehoteni, robato rečeno zapozneli produkt habsburške monarhije, od malega večkulturno naphan, že zelo zgodaj tudi švicofil, ni nenavadno, da je svoj dom v domovini Sloveniji pred ducat leti zamenjal za onega v okolici Züricha.

Kako da ste se odločili za življenje v primarni, ne drugi Švici, Sloveniji? Je bilo premalo korenin v drugi Švici, ki to na žalost sploh ni?

Na to ne bi gledal tako filozofsko, od malega sem bil kanček švicofila, za kar sta dva odločilna momenta. Najprej večkulturnost, moj oče je ves čas živel v Nemčiji, njegove korenine so iz Bosne, jaz v Nemčiji nisem živel, v otroštvu in mladosti sem tam preživljal včasih kar dolge počitnice. Zelo rad sem hodil tudi na počitnice v Bosno. Živel pa sem ves čas v Sloveniji.

Sem nekako zapoznela posledica habsburške monarhije, imam prednike od Avstrije do Bosne.

 

Vaša mati je Slovenka?

Ja. No, ena njena stara mama je bila prava Avstrijka, tako da sem nekako zapoznela posledica habsburške monarhije, imam prednike od Avstrije do Bosne. Lahko rečem, da sem za tiste čase nadpovprečno veliko živel med različnimi kulturami, morda iz tega črpal primerjave med okolji. Poleg tega sem bil že kot desetletnik velik ljubitelj športa, predvsem motošporta, zrasel z avstrijsko televizijo ORF, ki je to tedaj prenašala, in se zgodaj naučil nemško in zorel s tem prostorom. Pa tudi mama je bila ves čas konzumentka nemškega, danes bi rekli rumenega tiska, Neue Post, Frau im Spiegel ... Prek listanja teh revij sem odraščal z monaško knežjo familijo, kot bi bili moji prijatelji ...

Torej ste v Sloveniji živeli z germanskim svetom?

Tako nekako. Ko sem se začel zanimati za politiko v širšem pomenu, za družbene odnose, sem odkril švicarski družbenopolitični sistem in postal navdušen nad to državo. Nekje v začetku študija sem naletel na knjigo diplomata Antona Rupnika Švicarska čarobna formula CH in še utrdil zavest o tej državi. Nato pa vse skupaj pozabil, šel v novinarstvo, delal na televiziji, hodil po dirkah formule 1. Ves ta čas sem bil malo nezadovoljen z birokracijo, konceptom, bila so obdobja, ko sem bil s. p., pa so mi pobrali polovico denarja ... Ko je šlo čez rob, sem vse skupaj zapustil in odprl firmo v Švici.

In tam zaživeli?

Najprej napol, potem se mi je rodil otrok ... Nekoč sem živel v Sloveniji in rad hodil v Švico, zdaj je obratno.

Kje v Švici živite?

V okolici Züricha, že približno dvanajst let, z družino.

Kako je tujcu zaživeti v tej državi? Vam je pri tem morda pomagalo, da ste s športnim novinarstvom stkali vezi po vsem svetu?

Morda mi je pomagal občutek, da ti življenje v drugačnem okolju ni tako tuje, ker sem v drugačnih okoljih živel tako rekoč že trideset let, čeprav sem imel bazo za pranje perila v Ljubljani. Drugače bi bilo, če bi bil poprej v slovensko prestolnico močneje vpet.

Kje je vaš dom?

Dom je, kjer se najbolje počutiš in kjer imaš svoje najbližje.

Je Zürich vaš začasni dom?

Tega pa za naprej ne znam odgovoriti. Predvsem ločim domovino in dom. Domovina je ena, dana ti je in bo vedno Slovenija, dom pa je ... kot sem že povedal.

In si ga izbereš.

Tako.

Kako pogosto se vračate v domovino?

V bistvu velikokrat. Baza mojega posla, sicer ne fizično, izvira v Sloveniji, kamor pridem od osem- do desetkrat na leto. Povprečno vsak mesec in pol za kak teden.

FOTO: Grega Kališnik

S čim se zdaj ukvarjate?

Že zelo dolgo s korporativnimi revijami, občasno pa še s čim iz moje novinarsko-reportersko-voditeljske branže.

Kaj manjka Sloveniji, poleg sirov, ur in čokolade, da ni druga Švica?

Če vzamemo sto različnih pojmov, povezanih z življenjem, ekonomski, družabni ...

... bi bila posest žoge v prid ...

Dvajset stvari je boljših v Sloveniji, osemdeset v Švici.

Kaj je boljše pri nas? Naštejva prednosti južno od Karavank.

Zagotovo socialna država, poleg tega so v Švici zelo drugačni medčloveški odnosi. Spontanosti tam ni. V Sloveniji se lahko z nekim daljnim prijateljem, znancem za kavo zmeniš z danes na jutri, v par dneh, v Švici se sogovornik strinja s kavico in predlaga, da se dobita tam nekje do zimskih počitnic ali po njih. In če se zmeniš, da se dobiš 4. marca ob 15. uri, to drži, če se le ne zgodi kaj izjemnega. Vabljenje na dom pa je v Švici predmet posebne naklonjenosti ...

Zakaj?

Ne vem, jaz temu poenostavljeno pravim protestantski način življenja, individualnost, moj mir proti tvojemu miru.

Nekoč sem naletel na ironično vprašanje, po čem spoznaš švicarskega nogometnega reprezentanta. In odgovor je bil, da po dresu. Po priimku, zunanjosti gotovo ne. Tako je bilo že pred leti, zdaj Švica pri tem ni več nič posebnega.

Nogometne reprezentance ne bi jemal kot simbola, če tako rečem, švicarskosti. Ob tem pomislim, da Švicarji niso narod, ampak skozi stoletja interesna skupnost. In skupni interesi so močnejši od dejavnikov, ki bi jih razdvajali. Govorijo štiri jezike. Nemško govoreči del, številčno in ekonomsko najmočnejši, je vezan na germanski kulturni krog, Nemčijo, francoski na Francijo, italijanski na Italijo. A bog ne daj, da bi komu rekel, da je Nemec, Francoz ali Italijan.

Švicarji dajo človeku vedeti, da je prišlek?

To je spet zanimivo vprašanje. Ogromno različnih izkušenj je. Dajo ti vedeti, da si prišlek, od posameznika pa je odvisno, kako se zna s tem spopasti. V vseh teh letih so mi dali vedeti, da nisem od tukaj, a se zaradi tega nikdar nisem počutil manjvrednega. Žogo vedno vrnem močneje, kot jo prejmem, in poskušam dokazati, da sem kot prišlek morda celo več, ne manj.

Potem smučarki Lari Gut ne očitajo moža, nogometaša Valona Behramija?

Ne. Švica ima nekaj grabnov, eden denimo ločuje in opredeljuje velike razlike med francosko in nemško Švico, drugi pa je med urbanimi centri, ki jih ni veliko, Zürich je eden od njih, in podeželjem. V Zürichu živi 40 odstotkov tujcev, kjer se Švice, na katero morda napeljujete, ne čuti. Morda je nekje na globokem podeželju mož Gutove problem, v največjem mestu gotovo ne.

Še kakšen gol prednosti za Slovenijo?

Dva sem izstrelil, s tretjim imam že težave. Recimo, kako bi rekel, kakovost življenja. Če ponazorim, pri nas je najgostejši promet med tednom od deset čez tri do pol petih, v Zürichu pa od pol šestih do sedmih. V Švici hodiš po otroka v vrtec v podaljšano bivanje malo pred šesto. Tja pa gre prav tako kot v Sloveniji zjutraj. Slovenci imajo raje, da jim ostane nekaj več časa zase, kot da bi ga posvetili delu.

Med osemdesetimi prednostnimi švicarskimi odstotki pa jih bo nekaj lažje najti?

Oh, seveda. Vznemirja me odnos države in ljudi, država v Švici ni nekaj zunanjega, država smo vsi mi, jo ustvarjamo. Švicarska neposredna demokracija se mi zdi najboljši približek pojmu ideala demokracije. Skupna skrb za blagor državljanov. Potem je tu neki liberalizem, ki mu tudi sam svetovnonazorsko še najbolj pripadam, da je treba čim več prepustiti človekovi lastni odgovornosti in čim manj življenja predpisovati z zakoni in podobnim.

Boste omenili tudi naravo?

Ne, ne, z naravo je tukaj drug problem, Švica je v bistvu prenaseljena. V nižinah ni več večjih območij, kjer bi bilo mogoče živeti, tako kot je v Sloveniji. Torej, narava je na slovenski strani. Na švicarski pa mogoče prednjačenje v svetovnem merilu, z izjemo Japonske, v organiziranosti javnega prevoza – ki je fascinantna, a v ozadju je stoletno načrtno delo.

Morda, živeč v Švici, vseeno kaj izrazito, tudi intimneje pogrešate?

V bistvu nič, ker imam privilegij, da na neki način živim na dveh koncih, in če tako rečem, poskušam izkoristiti prednosti obeh strani.

Rumeni mediji v Švici so takšni kot v Sloveniji, še agresivnejši, so kot angleški?

Ne, daleč od tega.

Ker ni pravega materiala?

To je kompleksno vprašanje. Deloma gotovo zaradi švicarske mentalitete. Ljudi bi zanimale svinjarije, pikanterije, ki seveda tudi so, ampak vse je nekako zadržano, tudi medijska svinjanja. Meja spoštovanja zasebnosti je v Švici izrazitejša. Tina Turner, ki živi ob Züriškem jezeru, gre v trgovino popolnoma enako nemoteno kot jaz ali vi. Pustijo jo pri miru, v veliki večini sveta ne bi bilo tako. Moja teza pa je, da bi bilo v Sloveniji zelo podobno. Kdor koli od hiperslavnih bi v Sloveniji živel popolnoma mirno. Marsikaj zgodovinskega, finančnega, materialnega se v Švici in Sloveniji razlikuje, mentaliteta pa je zelo podobna. Zadržanost, egalitarizem ... Čeravno je v Švici bogastva neprimerno več, ga je kazati sramotno.

Šport še spremljate?

Še, ampak zdi se mi, da je bilo v mojih mladih letih vsega manj in smo vse lažje spremljali, morda pa tudi leta naredijo, da te zadeve ne zanimajo več tako intenzivno.

Bo Lewis Hamilton še kdaj svetovni prvak v F1?

Tega ne vem, zaradi sebe samega bi absolutno še utegnil biti, zaradi avta pa ne vem, vprašanje je, ali bo imel še ustrezen material. Letos si sam ni bil kriv, da ni zmagoval.

Je Max Verstappen postal drugič prvak kot voznik ali zaradi avta?

Zaradi ferrarijev, bil bi pri vrhu, tako suvereno pa je zmagoval zaradi napak moštva iz Maranella.

Je Michael Schumacher še živ?

Po moje je.

Kaj se gredo z njegovo usodo? Je to fer do ljudi in predvsem do njega?

Mislim, da zadeva ni fer, ni primerna do nikogar, ne do njega ne do vseh, ki so ga oboževali, imeli radi. Nimam ne razlage ne opravičila za to, kar počnejo z njim, gre pa za zasebno zadevo njegove družine.

In tu smo pri Švici.

Ne, Schumacherjevi bi enako verjetno počeli kjer koli.

Razmeram, dogajanju v domovini Sloveniji natančno sledite?

Ne tako, kot sem jim včasih, zdaj jim, kot pravimo, bolj diagonalno.

Vaši hobiji?

Spremljanje sveta okoli sebe, vem, malo hecno se sliši. Preveč časa preživim pri spremljanju družbenega dogajanja v širšem smislu, na televiziji, talkshowi, dokumentarci in to ... Ne vem, ali je to hobi, a v življenju sem srečal ogromno kolegov, ki so živeli s formulo ena, ne da bi bili s svojimi otroki, sam pa imam srečo, da zdaj, ko je sin majhen, lahko z njim preživim ogromno časa. Otrok je enkraten dogodek v življenju, ki bi ga rad čim bolje izkoristil. To ni hobi, gotovo pa prioriteta.

Dobili ste ga precej pozno, ste se počutili nenavadno?

Ne, meni ni bilo nič nenavadnega. Da sem ga dobil pozno, pač tako pride v življenju. Prej je bila kariera, delo. Cela leta sem tekal sem in tja, od leta 1990 do tako rekoč 2015., z izjemo približno desetih, sem bil na praktično vseh tekmah formule ena. Poleg tega sem si v slabem letu naštel 160, 170, v dobrem 210 dni na terenu.

Torej, dobro leto je pomenilo slabo in obratno?

No, ja.

Vam je bilo kdaj tega žal? Kaj vam je takšno življenje dalo in kaj vzelo?

Žal mi je, da formalno v Švici nisem odprl firme že petnajst let prej.

Je človek širši, bolj odprt, če gre po svetu?

Mislim, da je. Absolutno. Če potuje tako, da ga zanimajo ljudje, svet. Imel pa sem italijanskega kolega, ki je štirideset let hodil po dirkah in ni znal besede angleško. Zanj te širine ni bilo, v vsakem mestu, kjer je bil, je bila vsaj ena italijanska restavracija, kjer se je prehranjeval, večino časa pa tako in tako preživel s Ferrarijem. V tem primeru ne gre za dodatek, če pa gledaš na svet širše od tega, kar delaš ... Sam sem poskušal vedno odskočiti, po padcu newyorških dvojčkov sem za POP TV skoraj tri tedne poročal z ground zera, v novinarskem smislu me je vedno zanimalo več kot le šport.

Je bilo težko zapustiti, reciva temu klasično novinarstvo?

Z leti sem zaslutil, da bodo s klasičnim novinarstvom, kot ga dojemam, težave. In s težkim srcem sem se vrgel v korporativne revije, kjer nisi svoboden. Ne bi rekel, da izgubiš samega sebe, a natančno veš, kaj lahko in česa ne moreš. In do kod gre za novinarstvo in kje se začne piar. A v okviru takšnega dela imaš lahko določeno svobodo, odvisno od naročnika in tvojega pristopa, sposobnosti uveljaviti svoje ideje. Zato sem relativno izbirčen, kaj in za koga delam.

Ste kot novinar zaslužili dovolj, da ste lahko zaživeli v tako dragi državi?

No, saj še vedno delam. Je ekstremno drago, a nekako gre.

Nimate pa toliko denarja, da bi vam ga bilo treba po švicarsko skrivati.

Ne, zagotovo ne.

Športate?

S kolegi in znanci malo igramo dvoranski fuzbal pa pozimi zelo rad smučam, med korono smo bili v Švici, poleg Švedske, v relativni svobodi, tako da smo te zime presmučali.

Ta šport ste komentirali, že dolgo smučate?

Ja, ampak vedno sem samo rekreativno, bil sem sicer član SK Novinar v času Roka Petroviča. Včasih sem igral tenis, pa zdaj nimam več časa.

Lani ste vodili Exatlon Slovenija. Je bilo to mučno, naporno delo?

Kljub temu da sem vedno veliko delal, je bil Exatlon najtežji job v mojem lajfu. Fizično.

Kakšni so bili tekmovalci?

Zelo različni, a zadeva je strukturirana tako, da z njimi tako rekoč nimaš stika zunaj dogajanja, ki se ga vidi na teve. Kar je prav, distanca mora biti vzpostavljena. Če bi se družil z njimi, bi to vplivalo na moje delo, že tako so mi po družabnih omrežjih očitali pristranskost.

Delali ste vsak dan?

Vsak dan potekajo snemanja od šest do osem ur, tri mesece. En dan imaš vmes frej, v treh mesecih nista skupaj prosta dva dneva. Poleg tega sem moral hkrati narediti vse svoje revije.

Niste pa živeli v kolibi?

Ne, prebival sem v hotelu. Turki so lastniki licence in producenti, vse. Vse je prilagojeno, recimo temu turškim standardom. Namenili so mi sicer kakor vilo, ki pa je bila tak svinjak, ki ga ne bi privoščil nikomur. In ker sem šel tja trdo delat, sem zahteval züriške standarde. Je pa res, da vnaprej nismo vedeli, kako bo vse skupaj izgledalo. Moja in njihova merila pa se tako razlikujejo, da smo na koncu tako oni kot jaz vedeli, da ne bomo več skupaj delali. To je zelo lepo rečeno, hkrati pa odgovor, zakaj letos tega ne počnem.

Torej, ubogi Jure Košir.

Ne vem, upam, da ne preveč. Poudaril bi še, da šova nikakor nismo hoteli zbanalizirati, češ, kdo s kom spi in podobno, ampak sva se s sodelavcem Daretom Hriberškom potrudila, tudi včasih z njegovimi dolgimi in mučnimi pogovori s tekmovalci, iz njih izvleči kar največ za zanimivo zgodbo.

Slovenec pride v Švico. Kaj mu priporočate? Jaz bi predlagal Zermatt, Eiger ...

To je vse enako, pa tudi čisto blizu. In vsi Indijci, Kitajci, Francozi hočejo to. To je klasika. Jaz bi predlagal Juf, najvišje ležeči stalno naseljeni kraj v Evropi. Asfaltna cesta, v vasi pošta, trgovina, šola, bankomat. To bi se komu zdelo bogokletno, a sam vedno izpostavim, da se tudi na približno 2180 metrih da popolnoma normalno živeti, v Sloveniji pa že 1500 metrov nadmorske višine prodajamo za divjino. Švica je dober primer, kako kultivirati neki alpski prostor in ga urediti za življenje. A takoj ko to storiš, ga po inerciji že uničuješ. V Sloveniji pa bi hkrati želeli od nečesa imeti profit in hkrati divjino. Ne gre.

Od leta 1990 do tako rekoč 2015., z izjemo približno desetih, sem bil na vseh tekmah formule ena.

Torej, tujcu, no, Slovencu ...

... bi pokazal, kako iti skozi ta alpski svet, to sobivanje človeka in narave, naravo kultivirati in s tem živeti.

In Švicarju, ki zaide v Slovenijo?

Neodkrite bisere slovenske narave in krajev. Mislim, da preveč pozornosti posvečamo Ljubljani, Bledu, Kranjski Gori, Bohinju, Piranu in Postojnski jami. Čudovita Slovenija je prav tako v Beli krajini pa na Kozjanskem, v Brkinih, Halozah ali na Koroškem ... In še kje. Predlagal bi mu turistično še neodkrite kotičke. Imel bi mnogo več od tega, kot če bi šel le po poteh slovenske turistične klasike.