Pokljuka, Pokljuka, biatlonska kraljica

Si predstavljate, da bi odmevalo, Pokljuka, Pokljuka, snežena kraljica ... Kot Planica, Planica ... Ne bi bilo slabo. Slovenci in Slovenija smo res znani kot vrhunski organizatorji zimskih športnih tekmovanj, med katerimi imajo smučarski skoki s planiškim praznikom najdaljšo tradicijo, toda tekmovanje z neprecenljivim potencialom na vseh ravneh bi bilo prav biatlonsko na Pokljuki.

Najprej za osvetlitev, svetovna krovna biatlonska organizacija je že lep čas na svojem in samosvoja. Na začetku devetdesetih let se je dokončno preoblikovala in se še bolj oddaljila od »sestričen in bratrancev« iz prestižnejše alpske družine, FIS. IBU je postal konkurenca FIS. Ne vem, kdo je bil pobudnik, najbrž kar Norvežani, ki so imeli v tistem obdobju tudi prvega moža, ali pa je šlo za skupno zamisel večjega števila držav ter predvsem spretnih in daljnovidnih funkcionarjev s severa, zahoda in vzhoda, ki so v tej »taborniški« panogi videli nekaj več. Ali precej več.

Biatlonska zgodba sovpada s slovensko samostojnostjo oziroma ustanovitvijo Mednarodne biatlonske zveze, kot je znana zdaj. Slovenija je dve leti starejša. Toda tu se primerjave končajo. Biatlon se je v naslednjih letih razvijal tako bliskovito in učinkovito, da je med vsemi zimskimi panogami najbolj razširjen po stari celini in finančno preskrbljen. Slovenija bi bila s podobno hitrostjo in ustrezno vizijo, primerljivo z biatlonsko, bližje Švici.

IBU je, kot je vsaka velika športna organizacija, z UEFA ali FIFA vred, neprofitna organizacija le na papirju (formalno). V realnosti je zelo dobičkonosna in finančno samovzdržna, kar je vidno tudi v lokaciji: biatlonski Nyon (UEFA) je po novem Salzburg.

Formula, ki se je ustvarjalcem zgodbe o uspehu izšla, je preprosta: svojega prostora pod soncem biatlon ni iskal v metropolah, središčih kapitala in masi ljudi, marveč na vaseh, kjer se »taborniška« karavana ustavi vsako leto in tekmuje. Ključnega pomena je bil televizijski prodor. Eno z drugim je pripeljalo do tega, da so tekme svetovnega pokala postale prvovrsten športno-družabni dogodek oziroma spektakel v zakotnejših okoljih, ki niso imela alpskega (smučarskega) porekla, a so dvignile na noge celotne regije. Ni naključje, da se na tekmah ob podaljšanih koncih tedna zbere tudi 100.000 ljubiteljev svežega zraka, športa, kulinarike, dobre in sproščene zabave, lepe narave, spoznavanja drugih ljudi ... In z razmeroma polnimi denarnicami.

Kam lahko umestimo slovenski biatlon? Usmeril se bom le na športno področje, na katerem je že desetletje paradni konj od južnih sosedov »ukradeni« Jakov Fak. Slovenski biat­lon je bolj šepav in ga tudi kakšen morebitni preblisk na pokljuškem prvenstvu ne bo polepšal. Zakaj, to prepuščam šport­no strokovno usposobljenemu osebju, a en razlog moram omeniti. Še vedno je v njem preveč – in bo kar držalo – taborništva. Amaterizma, kakršnega si, med drugim, celo pri kakšnem slovenskem nižjeligaškem nogometnem klubu (ali pa smučarskoskakalnem), ki ima na voljo manj denarja, ne privoščijo.

Zaradi ad hoc logistike, spanja v nizkocenovnih penzionih, omejene podpore v strokovnem osebju in še marsičesa tekmovalcem in tekmovalkam ni mogoče očitati slabših uvrstitev. Konkurenca, s katero bi se radi primerjali, je preprosto nedosegljiva. Ampak, denar pa je!