Petra Majdič: Smo kot kameoloni – prilagodimo se sleherni športni panogi

Kadar napoči čas za velike predstave v smučarskem teku, kot je v teh dneh Tour de Ski, misli slovenskih privržencev pogosto uhajajo k Petri Majdič. Spomini na veličastne predstave naše najuspešnejše tekačice doslej zlepa ne morejo izginiti, svojo športno pot je sklenila ob koncu sezone 2010/11, zdaj v miru opazuje novi rod pri slovenski reprezentanci in se veseli slehernega uspeha.
 

Petra, pogrešali smo vas ob koncu tedna v Dobbiacu, saj, kot vemo, še vedno zelo radi spremljate tekme najvišje ravni v smučarskem teku, zlasti v živo. Kako to, da vas ni bilo na zanimivem uvodnem prizorišču novoletne tekaške turneje?

Saj poznate mojo pripadnost teku in športu nasploh. Res bi bila rada pogosteje navzoča na tekmah, želela sem si na prizorišču ogledati tudi ta uvod v turnejo. Toda če se nam viroza v družini prenaša z otrok name in nazaj, je seveda to težko uresničljivo. Če bi le utegnila, bi pripotovala v Dobbiaco, a tako sem pač ostala pred domačim zaslonom in iz drugačnega zornega kota pospremila tekmovanje.

Kako se ozirate k slovenskemu dosežku uvrstitev prav vseh šestih nastopajočih v izločilni del šprinta, a nato izostanku vsaj enega rezultata presežne vrednosti?

Najprej bi rada poudarila, da je uvrstitev vseh šestih v četrtfinale sijajen dosežek. Očitno le potrjuje, kako dobro se zdaj dela v slovenskem smučarskem teku. Jasno, kot pravite, manjka en presežek, ki pa ga ni prav preprosto ujeti. Kolikor sem gledala ta sobotni šport, je nato pri naši vrsti šlo v četrtfinalu za preplet pomanjkanja sreče v ključnih trenutkih kot tudi nekaterih taktičnih napak. Taktika je na takšni šprinterski tekmi zelo pomembna, upam, da pri naši reprezentanci dovolj pozornosti namenjajo skupnemu treningu, le takrat se je namreč mogoče privajati na skrivnosti taktike. Seveda pa zlasti mlajšim ne gre ničesar očitati. Jasno, Eva Urevc si je privoščila hudo napako, ko se je kot blisk pognala s štarta, a kdo bi ji zameril, če se je komaj dobro začela spoznavati z elito svetovnega pokala. Alenka Čebašek verjetno razmišlja tudi o konkurenčnosti na tekmah razdalje. Katja Višnar se je denimo taktično premišljeno lotila te tekme, pa se ji le ni posrečilo ujeti polfinala. Gre pa po mojem spominu iz Dobbiaca za zelo dinamično in taktično progo, pravzaprav pravo šprintersko.

Omenili ste Višnarjevo, imela je težave z dihali, štiri dni je morala v zadnjem času prisilno počivati. Povsem zdrava, kar so pokazali izvidi krvnih preiskav, ni bila niti Anamarija Lampič …

Vidite, ko ste na prizorišču, izveste vsekakor še precej več kot zdaj jaz v domačem okolju. Da bi ocenjeval nek dosežek, moraš poznati vse okoliščine. Sleherna malenkost lahko vpliva na končni izid.

Kako se sicer zdaj, brez vrhunskega športa, pravzaprav počutite doma?

Zanimivo je. Predvsem sem zdaj doma mama dveh otrok, tako da sem se kar umaknila od smučarskega teka in sploh utripa v vrhunskem zimskem športu. Kar naenkrat ti začne primanjkovati časa. Partner je v teh mesecih, od konca novembra naprej, polno zaposlen s treningi in s tekmami, jaz sem tako večinoma v Sloveniji. Kot sem vam dejala, rada bi bila denimo ob tem zadnjem koncu tedna v letu na uvodnem prizorišču turneje v Dobbiacu, toda zaradi viroze doma to dejansko ni bilo uresničljivo. Zdaj se prilagajam predvsem urniku otrok. Pred dnevi smo tako obiskali pravljično deželo pri Škofji Loki, poskusim si povsem drugače naravnati življenjski vsakdan kot v vseh tistih letih, ko sem aktivno pripadala tekaški karavani.

Kako sicer gledate na Tour de Ski kot prav posebno poglavje pisane sezone v smučarskem koledarju?

Sama sem ga kot tekmovalka natančno spoznavala, zdaj lahko rečem, da gre seveda za prav posrečeno popestritev sezone. Sprva, ko sem bila na progi, nisem bila prav posebej navdušena nad tem delom sezone, prepletenim s hitrimi selitvami iz kraja v kraj in le kratkim časom za regeneracijo. Toda pozneje, ko se privadiš na ta pospešeni ritem, predvsem pa v dneh, ko si že v kot pospravil svoje smuči in umirjeno v vlogi zunanjega opazovalca spremljaš Tour, gledaš na vse to dogajanje drugače kot nekoč. Predvsem je zaradi odmevnosti v tem prazničnem času to zelo posrečena in pomembna turneja. Pravzaprav pa za akterje aren zimske športne scene sproščenih praznikov nikdar ne bo, zato se z uvedbo tekaškega Toura pred dobrim desetletjem v urniku tekmovalca niti ni kaj prida spremenilo. Pravi čas za počitnice je za nas iz smučarskih panog napočil po koncu sezone. Koledarja kot tekmovalec pač ne moreš spreminjati.

Ko ravno omenjate koledar, kako gledate to poolimpijsko sezono, v kateri ni prizorišča za svetovni pokal v smučarskem teku na slovenskem snegu?

Seveda bi bilo sijajno, ko bi imeli vsako leto tekmo. Zdaj, ko se ponašamo z nordijskim štadionom v Planici, pa sploh! A je že tako, da je vse skupaj povezano s stroški. In če ti presežejo naše realne zmožnosti, ne moremo za vsako ceno siliti v spored sezone. Je pa imenitno, da smo končno dobili svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, kar je lahko izjemen impulz tudi za razvoj našega teka. A četudi prvenstva ne bi bilo, ne bi vrgla puške v koruzo za našo prihodnost. Vedno znova spoznavam, da smo v Sloveniji kot kameleoni: imenitno se znamo prilagoditi različnim razmeram. V številnih športnih panogah najdemo svoj prostor pod soncem, povrhu smo nato še uspešni.

Toda prav prek svetovnega prvenstva bi lahko slovenski tek dvignili na višjo raven od sedanje, kajne?

Nedvomno lahko takšno tekmovanje ogromno prispeva k zanimanju med mladimi ter v širši javnosti nasploh. Takrat bo namreč veliko TV prenosov, posledično bodo navzoči pokrovitelji, predvsem pa bo pomembno približati smučarski tek tistim, ki ga dotlej niso prav podrobno spremljali ali pa ga sploh niso poznali. Ko pa si otroci najdejo in izberejo vzornike v smučini, je dolgoročna zmaga na dlani.

Toda to bo še lažje doseči, če bo uspešna domača reprezentanca. Kako sploh ocenjujete trenutno podobo slovenskega smučarskega teka?

Optimistka sem! Pa ne le glede ženske vrste, pri katerim imamo zdaj pisano paleto tekmovalk. Mene je denimo ob začetku v sezono navdušil Miha Šimenc. Spodbudno je štartal, se prebil med dobitnike točk tudi zdaj v Dobbiacu. Izjemen talent je Anamarija Lampič, a za redno napadanje najboljših si mora še nabrati izkušnje. Teh ne manjka Vesni Fabjan in Katji Višnar, za slednjo upam, da ne bo uresničila napovedi o umiku iz tekmovalnega športa. Potrjuje, da je zdaj, tri leta po rojstvu otroka, spet nared za vrhunske dosežke. Ne gre prezreti Alenke Čebašek, ki se dobro znajde v vseh disciplinah, državna prvakinja Eva Urevc je že začela lov za točkami v svetovnem pokalu, tudi Anamarijin brat Janez je up tekaške prihodnosti. Je pa tako – za širšo javnost štejejo stopničke, te morajo loviti naši aduti. Imamo namreč res bogato športno zimo, v središču zanimanja medijev in javnosti pa so predvsem zmagovalci.

Kako sicer gledate na kar nenavaden ustroj pri naši reprezentanci, saj udarne tekmovalke vadijo vsaka pri svojem trenerju?

Res težko karkoli takole z daljave komentiram, ker podrobnosti razporeditve dela ne poznam. Ja pa tako, da očitno vodstvo omogoča sleherni tekmovalki, kot si misli, da je najbolje. Anamarija očitno zaupa Stefanu Saraccu, Vesna Marku Gracerju, Katja dela s svojim Olo. Verjamejo svojim programom, prav je, da je tako, škoda mi je le, da niso med pripravami pogosteje skupaj. Interna konkurenca je tisto, kar sem pogrešala na svoji športni poti. Imela sem dva trenerja v karieri, izbire niti ni bilo, a ne bi mi bilo prav, če bi mi kdo takrat poskusil karkoli spremeniti. Res, žal mi je le, da pri nas ni bilo širše izbire pri ekipi. Kako pomembna je konkurenca, spoznaš takrat, ko se nekaj tekačic iz ene reprezentance uvrsti v izločilne boje šprinta, nato pa je opazno pomanjkanje izkušenj, ker preprosto na treningu pogrešajo interni boj.

Vi pa najbrž med spremljanjem te sezone v smučarskem teku pogrešate več preizkušenj v stari, dobri klasični tehniki?

Prav hudo mi je, da je zdaj tako, a ni kaj, tako se obrača tekaški svet. Za klasiko potrebuješ res kakovostno prizorišče, če je proga prelahka, to pač ne gre za raven svetovnega pokala. Res bi rada videla, da bi omogočili zadostno število tekem tako v prosti tehniki kot tudi klasični, tako bi odprli vrata tudi tistim, ki so univerzalni. Takšna je denimo pri naši izbrani vrsti Alenka Čebašek.

Kako pa sicer gledate na razmerja moči zadnjih let v teku in popolno prevlado Skandinavcev, zlasti Norvežanov?

To me nikakor ne preseneča, zagotovo pa za šport ni dobro, da je nekdo vedno znova za razred boljši. Norvežani imajo res vrhunske tekmovalce, a obenem tekaški svet pogreša pokrovitelje iz njihove države, da bi ti vlagali v kakovosten in odmeven svetovni pokal. Največ pokroviteljev prihaja iz nemškega prostora, ti zdaj stavijo predvsem na svoje rojake iz tekmovalne smučine, poskusijo jim omogočiti kar najboljše izhodišče za boj s tekmeci. Tako pa ni enakih razmer za vse, kar seveda ni prav.