Fak je dovolj izkušen za nove zmage

Ko bo danes po novoletnem premoru završalo v biatlonski karavani, bosta vnovič zavihala rokave zakonca Ole Einar Bjørndalen, sploh najboljši biatlonec doslej, in Darja Domračeva, najuspešnejša olimpijka iger v Sočiju 2014. Nekdanja šampiona sta zdaj trenerja v kitajski reprezentanci, ki jo posebej pripravljata za OI 2022 v Pekingu. Z njima smo se pogovarjali pred dnevi v Avstriji.
 

Kako se je pravzaprav zgodilo, da sta se iz svojih dežel z močno biatlonsko tradicijo preselila v kitajski tabor?

Bjørndalen: V tej reprezentanci so se dela lotili povsem na novo, ambiciozno sestavljajo ekipo, iščejo po svetu strokovnjake, že pri priči se mi je ponudba zdela zanimiva. Zdaj smo dobre tri mesece skupaj in ne bom skrival: zadovoljen sem z napredovanjem kitajske izbrane vrste.

Seveda je njen dolgoročno cilj uspešen nastop na domačih OI, toda najbrž je pomembno, kako sta si začrtala prvo sezono pri očitno ambiciozni reprezentanci?

Domračeva: Želim si, da ekipa napreduje iz dneva v dan, pokaže kaj zna in kaj se je že naučila. Umetnost je v športu uveljaviti na tekmi tisto, kar si se naučil na treningu.
 

Toda spomnimo se vaših besed ob koncu športne poti, da si sebe ne predstavljate v trenerski vlogi, kajne?

Domračeva: Drži, ampak zdaj je drugače. Moram priznati, da sem kar sem presenečena nad mojimi občutki, kako zdaj uživam v trenerskih nalogah. Vendarle je to moj biatlon, ni velikih razlik med tistim, kar sem delala prej in zdaj. Res mi je lepo deliti svoje izkušnje s sedanjimi tekmovalci in jih opazovati, kako napredujejo.

Kako je s komunikacijo, večkrat se v Aziji zatakne pri tujih jezikih?

Bjørndalen: Imava prevajalca, a nekateri tekmovalci obvladajo angleščino, tako da po tej plati ni težav.

Kakšni so sicer vaši prvi občutki o tej deželi kot prirediteljici iger? Kot smo se lahko nazadnje prepričali, Azija s Pjongčangom v Južni Koreji ni ravno dihala za zimske igre. Povsem drugače je bilo včasih v preteklosti, seveda tudi v vaši domovini, ko je Lillehammer pripravil zimsko olimpijsko pravljico, kajne?

Bjørndalen: Zagotovo bo to korak naprej v primerjavi s Pjongčangom, o tem sem prepričan. Povedali so mi, da je Kitajska imeniten prireditelj velikih dogodkov.

Domračeva: V Pekingu so pred dobrim desetletjem pripravili poletne igre. Zagotovo si ne bodo hoteli privoščiti, da bi bili slabši prireditelji kot takrat.

Kakšna pa so pričakovanja glede prizorišč, gre vendarle za kraje brez širše tradicije zimskih panog?

Domračeva: Olimpijski biatlonski štadion poznam, ni še povsem nared, tam, denimo, zdaj še ni mogoče trenirati. Videla pa sva, kako hitro nastaja ta res imenitni objekt, verjamem, da ne bo nikakršnih zamud. Drugih prizorišč iger še nisem spoznala, sodeč po vznesenosti domačinov pa ne bo težav.

Sicer pa sta seveda redko na Kitajskem, kje je pravzaprav zdaj vajino skupno prebivališče?

Domračeva: Uradno sva v Monaku, a zdaj precej bolj potujeva, kot pa, da kje zares stanujeva (smeh).

Bjørndalen: Na Kitajskem prej nisem bil, ko sva jo prvič obiskala, nama je bila res všeč. Vsaj tisto, kar sva videla oba. Gre pa
zares za veliko deželo, narava je čudovita, mesta so ogromna.

Kje sta preživljala zadnje počitnice?

Domračeva: Bila sva v mojem Minsku, rada sva poleti tam, seveda tudi v domačih krajih Oleja Einarja na Norveškem.

Omenili ste Minsk, kakšni so spomini na zadnje evropske igre, ko ste bili med promotorji dogodka?

Domračeva: Res sem bila navdušena nad organizacijo. Sodelovala sem tudi na uvodni slovesnosti, ko sem nosila baklo in sodelovala pri prižiganju ognja iger. Res so bili zame čudoviti občutki – v domačem mestu na novem štadionu pred tolikšno množico ljudi. Vesela pa sem tudi, ker se je naša dežela predstavila v lepi luči, med tujci, kot vem, ni bilo pripomb.
 

Kaj pa ta biatlonska sezona, zlasti iz norveškega zornega kota so cilji spet zelo visoki.

Bjørndalen: Temu se pač na Norveškem ne moreš izogniti, pričakovanja so vedno najvišja. Zlasti brata Bø sta res močna, predvsem za Johannesa, ki je izjemen talent, sem prepričan, da bo še naprej pogosto v vrhu.


 

Kako gledate na udarnega slovenskega aduta Jakova Faka, zdaj je pri 32 letih že med starejšim delom karavane?

Bjørndalen: Želim mu uspeh, koliko je zares konkurenčen, pa zdaj težko ocenjujem, ker ne vem natančno, kako se je poleti pripravljal na sezono. A pred njim je izziv boljših izidov kot v prejšnji zimi, ko mu ni šlo.

Domračeva: Biatlon sodi med športne panoge, v katerem mladi športniki ponavadi nimajo pretiranih možnosti za vrh. Tu so izkušnje zelo pomembne, zato verjamem, da bo Jakovu šlo dobro.