Drastična odločitev, ki jo je moral sprejeti za premik na bolje

V zadnjih dveh tednih je v medijih ves čas na površje skakalo ime zdaj že nekdanjega glavnega trenerja ženske reprezentance Zorana Zupančiča. Slednji je razkril nekaj podrobnosti svojega odstopa. Ponavlja pa, da ni nujno, da je dokončen. Zupančič je 13. marca na zadnji ženski tekmi svetovnega pokala v nemškem Oberhofu po trojni slovenski zmagi sporočil, da zapušča mesto glavnega trenerja A-reprezentance.

Hitro so se začela ugibanja, zakaj je temu tako le eno leto pred domačim svetovnim prvenstvom v Planici ter eno leto pred iztekom njegove pogodbe. Zmotila ga je predvsem neenakopravnost ženskih skokov v primerjavi z moškimi, ki po njegovem mnenju kažejo na prevelik razkorak ugleda znotraj tako Smučarske zveze Slovenije (SZS) kot Mednarodne smučarske zveze (Fis).

»Kot sem omenil, imamo tako dobro ekipo, da bi želi rezultate vsaj še nekaj let, tudi od spodaj prihajajo dobre tekmovalke. Škoda se mi zdi, da si z vsem dokazanim ter z dosežki ne prislužimo boljšega statusa. Tukaj gre predvsem za enakopravnost in spoštovanje. Razlikovanje je preveliko,« je v pogovoru v mešani coni v soboto izpostavil Zupančič.

Manj jih je, zato morajo delati več

»Razumem, da sami ne moremo imeti tako velikega ustroja kot fantje, saj nas je za zdaj manj. Koraki gredo v pravo smer, ampak celostno opravljamo isto količino dela. Manj nas je, torej moramo delati več. Skoki za ženske so težji kot za moške. Ko imajo fantje nekaj več tekmovanj, mi ne ležimo doma na kavčih. Neprestano je treba biti v pogonu. V zadnjih štirih letih smo se tako poleti kot pozimi dokazali z rezultati. Bolj se ne moremo,« je dodal 46-letni Žirovčan.

Zaveda se, da je nemogoče pričakovati, da bodo ženski skoki enakovredni moškim. »Tukaj šteje več stvari, in sicer opravljeno delo, izobrazba, pedigre in vse skupaj. Žal pri nas te stvari niso pomembne,« je nekoliko vdano v usodo nadaljeval Zupančič.

Za svojo odločitvijo stoji tudi dva tedna po koncu sezone. »To je bila drastična odločitev, ki sem jo moral sprejeti, da se mogoče kaj premakne. Če se ne bo, bo pač še naprej težko zame in za ekipo. Moja odločitev je zagotovo na mestu, če ne bomo našli skupne poti ali dogovora. Razumem, da se stvari na nekem področju spreminjajo v dobro razvoja ženskih smučarskih skokov. Stroj je postal večji, toda to je točno tako, kot da bi v službi dobil močnejši stroj, ki od tebe zahteva več dela ...« je pomenljivo dejal Zupančič.

Pogovori bi lahko stekli po Planici

Kaj si obeta od naslednjih dni? »Mislim, da je zdaj Planica na prvem mestu. Tukaj so iste službe, ženski skoki trenutno niso na programu. Mislim pa, da bodo ti pogovori – upam, da bodo – stekli po Planici. Takoj v četrtek imamo oddajo letnih poročil, potem pa upam, da se bo v kratkem zgodilo, kar se pač mora zgoditi,« še vedno nekdanji prvi mož stroke upa na ustrezno rešitev.

Trenutno vpogleda v morebitne spremembe v ženski ekipi nima, optimizem pa iz njega ne vre. Na vprašanje, ali bi sprejel tudi položaj, kjer bi bil koordinator teh sprememb, ki jih zahteva, a da bi moral za to žrtvovati delo z A-reprezentanco, je odvrnil, da je sam z glavo povsem v skokih.

»Od svojega šestega leta sem v smučarskih skokih. Skoke obvladam. Bil sem tekmovalec, delavec na skakalnicah, sodnik, imam vse možne nazive in tukaj je pač moja glava. Dokazalo se je, da znam narediti ekipo, tekmovalca. Tukaj so pač te naše pobožne želje, ki jih morajo izvršiti drugi,« je začel.

»Ustvarili smo športni proizvod, to je rezultat. Ustvarili smo športne zvezde. Trenutno imamo v skupini tri tekmovalke s statusom naziva šampiona. To je največ, kar lahko naredimo. Imam še kar nekaj idej za razvoj ženskih smučarskih skokov, ampak to so inovacije, ki jih dodajamo postopoma. Veliko idej, ki sem jih implementiral, se je izkazalo kot zelo dobrih in teh je še nekaj,« je prepričan Zupančič.

Hkrati je razkril, da tudi pogovor z direktorico ženskih tekem svetovnega pokala pri Fisu Japonko Čiko Jošida ni minil ravno optimistično: »Direktorici tekmovanj sem povedal, da je žalostno, da razvijamo ženski svetovni pokal, kjer se je gledanost nenormalno povečala, in da je to tako močna organizacija, pa ne more organizirati niti finala svetovnega pokala.«

Ta je odpadel po odpovedi tekmovanj v Rusiji, nadomestnega prizorišča pa Fis ni našel. Glede reakcije Jošide na njegovo pobudo je dodal le: »Tako pač je.« O tem, da bi pri Fisu morda potrebovali takšnega človeka, kot je on, je pomenljivo odvrnil le, da v Fisu v glavnem potrebujejo »tržnike«.