Dobro, da je švedski led spoznal že kot najstnik

Ponavadi na novembrskih reprezentančnih zborih, uvodnih za hokejske reprezentance v sezoni, selektorji na svoje sezname še ne vpišejo vseh udarnih adutov. Tudi pri moštvu Matjaža Kopitarja, povratnika na slovensko klop, je zdaj podobno, toda hkrati bo danes na letalu proti prizorišču turnirja v Latviji tudi nekaj izkušenih risov. Med njimi bo tako Rok Tičar, ki po dobrem desetletju spet igra na Švedskem.

Hokejska pot tridesetletnika in zadnjega učenca doslej z imenitnimi ocenami v jeseniški hokejski šoli je zelo pisana. Pri reprezentanci mu je pogosto pripadala ena ključnih vlog, nepozabni so njegovi trije goli na odločilni tekmi olimpijskih kvalifikacij v Minsku proti domači Belorusiji za uvrstitev v Pjongčang. Viden pečat je zapustil v KHL in nemškem prvenstvu, prej kajpak tudi v domači Podmežakli. Zdaj igra za Oskarshamn, novo moštvo v najvišjem ligaškem razredu na Švedskem.

»Odlično smo štartali, bili tik pod vrhom lestvice in si takrat najbrž mislili, da je vse skupaj lažje od pričakovanj. Toda pozneje smo nizali tudi poraze, dva sta bila visoka (nazadnje v Jönköpingu z 1:7, o. p.). In četudi si ju glede na igro nismo zaslužili, takšni izidi bolijo,« prizna reprezentant, a obenem verjame, da se bo njegovemu novemu moštvu spet odprlo: »Lepo je priti v ambiciozno slačilnico z jedrom mladih igralcev. So prijazni, imajo veliko hokejskega talenta, ne nazadnje gre večinoma za igralce, ki so si pomladi prvič v klubski zgodovini priborili uvrstitev v najvišjo ligo,« pravi in prikima namigu o zares močni konkurenci uglednih klubov v deželi, ki že dolga desetletja sodi v najožji krog hokejskih velesil.

Po injekciji ni prijetno

Švedsko in njen pristop k hokeju z zelo veliko drsanja in discipline na ledu je Tičar prvič od blizu spoznal v najstniških letih, pri klubu Timrå, zdaj mu dobro dene tudi znanje švedščine, ki se jo je takrat naučil. Pozneje se mu je hokejska pot prepletala med domačimi Jesenicami, Nemčijo, Slovaško, Rusijo in Kitajsko. Navijači so ga imeli posebej radi v Bratislavi in Kölnu, tam je zadnji dve tekmi prejšnje sezone v polfinalu končnice proti Mannheimu igral navzlic poškodovani preponi: »Poskusil sem stisniti zobe, pred vsako tekmo sem dobil protibolečinsko injekcijo. Ni bilo prijetno pozneje, ko učinka injekcije ni bilo več ...« Zdaj mu je hudo za prijatelja Roberta Saboliča, hokejista v Švici, ki je pred kratkim po grobem tekmečevem naletu staknil poškodbo kolenskih vezi.

Tičar pa je tako nazadnje moral izpustiti svetovno prvenstvo skupine B v Kazahstanu. »Drži, žal sem to prvenstvo moral spremljati od doma. Vem, da so se fantje kot vedno trudili po najboljših močeh, a v športu ti ne gre vedno vse po željah. Ko sem zdrav, tako kot zdaj, pridem z veseljem med naše rise. Za prihodnost hokeja v Sloveniji je dobro tudi to, da zdaj pri reprezentanci srečujem nove obraze mladih igralcev.« Turnir, ki se bo v Liepaji ob Baltskem morju začel jutri, bo očitno zelo koristen: »Igrali bomo proti tem kakovostnim selekcijam domače Latvije, Belorusije in Francije, obenem bo zdaj čas tudi za pogovore med nami kot tudi s selektorjem. Tisti, ki smo z Matjažem Kopitarjem že delali, si bomo osvežili spomin, mlajši bodo spoznavali ta način dela.«

Spomin na začetek v Bratislavi

Sicer pa je prav reprezentant iz Oskarshamna pri omenjenem selektorju ponavadi igral na zelo visoki ravni. »Uf, nekaj časa je že minilo, ko smo bili z njim prvič skupaj na SP v Bratislavi 2011,« se je tako spomnil tudi mesta, v katerem je pozneje doživljal izjemne športne trenutke. Skupaj z Žigo Jegličem sta bila namreč med udarnimi igralci Slovana v KHL. Posebej priljubljena sta bila med privrženci in tudi številnimi poznavalci hokeja na Slovaškem. Zdaj se jasno zaveda, da je preteklost lepa, vrhunski šport pa vedno znova zahteva trdo delo. Tako je tudi v teh dneh, ko se je med risi že začelo odštevanje do februarskega uvoda v olimpijske kvalifikacije in aprilski začetek SP skupine B.