Če ne bi šlo za mariborsko lisico, o tej tekmi ne bi razmišljali

Darja Črnko je po poklicu gradbena inženirka, a zapisala se je alpskemu smučanju. Nekoč je bila trenerka v mariborskem Braniku in desna roka v očetovi servisni delavnici, zdaj tam – ko je doma – dela z zetom. Deset let je skrbela za smuči mlajše hčere Ilke Štuhec, pred to sezono pa je vlogo zaupala izkušenemu serviserju Alešu Sopotniku. Je neposredna sogovornica, ničesar ne olepšuje. Pred Zlato lisico in svetovnim prvenstvom, ki se začne čez en teden na Švedskem, je vodja ekipe svetovne prvakinje v smuku spregovorila za Delo.
 

Približuje se 55. Zlata lisica. Kakšen odnos je Ilka razvila s Pohorjem?

Na domači hrib si vedno navezan. Od naše hiše do tja imamo, če je na vseh semaforjih zelena luč, pet minut vožnje. Na Pohorju se je vse začelo. V zadnjih letih tam ni trenirala pogosto, ker takrat, ko je tam mogoče vaditi, nas ni. Kot otrok je bila ob 6.30 na sedežnici, proge smo morali pospraviti do 9. ure, deset minut pozneje je že bila v šoli. Tudi ko sva se vračali po poškodbi, takrat sami, so nam na Pohorju omogočili, da sva trenirali vsak dan. Bila je dobra zima, zjutraj so nama prižgali luči, sedežnice so obratovale, tisto obdobje je bilo zelo pomembno, ker z vožnjo na oddaljene terene ob vseh njenih težavah ne bi mogli uresničiti začrtanega. Zato je še danes navezana na Pohorje. Tudi del kondicijske vadbe izvaja tam, poleti v vročini je tam lažje trenirati.
 

Kako pomemben je zanjo tokratni nastop v Mariboru?

Ko je tekmovala na Pohorju pred dvema sezonama, je med slalomom slišala vse, celo napovedovalca, ko je rekel, da ima dober čas. V šali sem jo podrezala, če je zato še bolj pospešila. Ko je bila majhna, je na progi opazila vse, tudi kje je kdo stal. To se zdaj seveda ne dogaja več. Vzdušje v Mariboru je vedno enkratno, to je njen hrib! Kljub letošnji zahtevni logistiki pred SP si je močno želela štartati na domači tekmi. Verjamem, da zaradi močne želje ta nastop ne bo povzročil nobene škode pozneje na SP. Res pa je tudi, da o njem ne bi razmišljali, če ne bi šlo za mariborsko lisico.


 

Kaj ste se naučili na prejšnjem SP, kar vam bo prišlo prav na prihajajočem? Spomnim se, da ste tedaj sredi noči šli preverjati, če so smuči še na svojem mestu.

Takrat sem bila, pa tudi vsi drugi člani ekipe, zelo živčna. Želeli smo si čim več, pred smukaško tekmo pa je Ilka imela na voljo zadnjo priložnost za kolajno. Zdaj vemo, da se moramo vsi umiriti, ne samo Ilka. Le to lahko prinese lovoriko. Panika, povečevanje količine smučanja oziroma treningov ne pride v poštev. Pomembno je, da se čim bolj izogne stresu. To je najboljši recept, za katerega se moramo potruditi vsi. Ponoči tokrat ne bom preverjala smuči, ker Alešu zaupam.
 

Na velikih tekmovanjih, kot so SP in OI, ima tekmovalec eno priložnost na točno določen dan. Prav zato je priprava verjetno drugačna kot tista za tekme v svetovnem pokalu?

Ko smo šli na SP v St. Moritz, smo si rekli: Ah, to bomo mi vzeli kot eno navadno tekmo. Pa sploh ne gre tako! V St. Moritzu smo bili že večkrat prej, naenkrat pa je bilo vse drugače. Proge so vedno približno iste, ampak do njih ne moreš dostopati, kot si v svetovnem pokalu. Bivali smo sicer v istem hotelu, imeli pa smo urnike, kdaj in kje se morajo tekmovalke pojavljati. Ko je prišla Ilka po ogledu proge v cilj, jo je tam pričakala vrsta novinarjev. Prav trudili smo se, da pobegnemo. Zdaj vemo, da temu ne moremo ubežati, na to je Ilka pripravljena, mi tudi. SP je na sporedu vsaki dve leti, na določen dan se moraš v določeni sekundi pognati s štarta in pokazati vse, popravkov ni. SP in OI pomenijo v očeh vseh več kot katerokoli drugo tekmovanje, vendar nekateri to drugače vrednotimo. Super je osvojiti stopničke in zmagati na SP, ampak biti vso sezono vrhunsko pripravljen, tudi nekaj pomeni.


 

Na terenu se povezujete s Kanadčankami, Rusinjami in ekipo Ester Ledecke. Kako pride do teh dogovorov?

Pogosto se zmeniš pred sezono. Če se kaj zalomi, pa med tekmovalno zimo. Ponavadi ekipe, ki se že povežejo, ne sprejemajo rade novih, saj so navajene medsebojnega dela. Pa tudi ni dobro, da jih je preveč. V Ilkini najboljši sezoni smo sodelovali z Avstrijkami. Ker pri njih nismo dobili, kar smo se dogovorili, smo se jim zahvalili za sodelovanje. Potem smo začeli s Kanadčankami, pa Ester je bila takrat malo z nami in Francozi. Za prejšnjo sezono smo se dogovorili s Kanadčankami in Ester, ampak nas potem ni bilo zaradi poškodbe. Mi smo majhni, mi moramo pristopiti. Sodelovanje poteka tako, da si trenerji zjutraj skupaj ogledajo progo, vsi, ki smo na njej, uskladimo mnenja, kje je treba kako presmučati. Med treningom in tekmo se pogovarjamo, če gre, kot smo predvideli in se dogovorili, ali je mogoče biti hitrejši kako drugače in kaj naj tekmovalka spremeni.
 

Kako gredo te usluge? Ko so Američani hoteli v Čile, ste jih vzeli k sebi na trening. Ko ste vi hoteli k njim, ni šlo.

V tekmovalnem obdobju delamo skupaj in pričakujemo informacije od drugih, brez fige v žepu. Potrebno je zaupanje. Na tekmah je zelo malo ekip, ki so tako močne, da lahko na progi pokrijejo same sebe. To zmore Švica, ki ima k sebi priključeno Tino Weirather, dovolj močni so Avstrijci, verjetno tudi Italijani in Američani. Za treninge tega ne morem trditi.
 

Dobijo črno piko, če ne vrnejo usluge?

Lahko jim jo pripišemo, ampak vedno si želiš, da tvoja tekmovalka trenira z boljšo, ker je dobro, da jo tudi na treningu katera premaga. Da ni vselej ona tista, ki vleče voz. Zelo redko komu rečemo ne.


 

Se je oglasila Lindsey Vonn?

Ne. Pri Američanih smo sodelovali le z Mikaelo Shiffrin. Ko smo bili pred dvema sezonama na pripravah v Čilu in v Portillu ni bilo snega, so nas spraševali, če lahko pridejo k nam v El Colorado. Seveda, pridite, smo jim rekli. V pripravah za to sezono pa smo se zmenili, da pridemo mi k njim v Portillo. Vse je bilo dogovorjeno, a sledil je zasuk – naenkrat ni bilo več prostora za nas. No, na koncu v Portillu ni bilo snega, pa so bili spet vsi v El Coloradu. Ekipa Shiffrinove in druge Američanke nas niso potrebovale, a kljub temu smo sem pa tja sodelovali. V Čilu je v vsakem smučarskem središču namreč na razpolago le ena smukaška proga in zato se moramo združiti. Sicer pa se to ni zgodilo prvič, da smo »izviseli«, dogaja se redno, kar ni pravično, a nekateri so tako močni, da si to lahko privoščijo.
 

Američani, velesila pač?

Niso edini, tudi evropske ekipe to že počnejo. Včasih postaja kar grdo. Zaprejo si terene in tam ne moreš trenirati. Ko pride Avstrijec v Avstrijo, Švicar pa v Švico, zapre, kar hoče. Vsi se malo podrejajo turizmu, a ko pridejo te reprezentance, ni nikoli problema zapreti prog. Smučišč imajo proti nam neprimerno več. Glede na pogoje bi morale biti te smučarske velesile pred nami pet neulovljivih sekund. Da se jim približamo in jih premagamo, se moramo tudi bolje znajti. Očitno imamo res dobre in delavne vrhunske športnike, ki so jih sposobni prehiteti.
 

Še vedno imate svojo mizo in servisirate smuči. Kako drugačna je ta vloga zdaj?

Med tekmami, ko se toliko selimo, nimam mize, imela sem jo poleti, ko je bilo treba pripraviti ogromno stvari. Naredila sem, kar mi je rekel Aleš, servis popolnoma prepuščam njemu, ker ima neprimerno več izkušenj kot jaz. Zdaj se lahko spuščamo v precej večje podrobnosti, kot smo se prej. Prej zanje sploh nismo vedeli.
 

Pogrešate vašo staro službo?

Zdaj sem se že malo navadila. Ni mi treba noreti s terena v servisno delavnico, nisem več ves čas na smrt utrujena.

Kakšen je vajin odnos z Ilko, odkar več ne preživljate dnevov v servisu? Sta lahko zdaj bolj mama in hči?

Da in ne. Ona mora še vedno opraviti svoje delo. Jaz lahko rešujem več tekoče papirologije. Vedno se kaj dogaja, tudi nepričakovano. Prisotna sem na njenih kondicijskih treningih, da vidim, kaj se dela, dostikrat se oglasim pri Alešu v servisu. Včasih grem celo na sprehod in si ogledam, kje smo. Tega prej nisem počela nikoli.


 

Dolgo časa ste v belem cirkusu, podrobno ga poznate. Je morda v drugačni vlogi tudi kaj novega za vas?

Pravzaprav ni. Že prej sem opravljala večino nalog, kot jih zdaj. Še vedno vse dogovore in sestanke prepuščam Gregi (Koštomaju, trenerju, op. a.), vedno je za to poskrbel on in ne vem, zakaj bi se mešala v to, saj je vse, kot mora biti. Me pa veseli, ker si zdaj lahko za vsako stvar vzamem več časa, nisem več »šlampasta«. Vedno sem se zavedala in to mi ni bilo ravno všeč, da ob številnih obveznostih ne moreš narediti vsega dobro. To je bilo najtežje, preden sta se priključila Grega in Anja. Nisem pa človek, ki ponovno izumlja toplo vodo. Če vem, da je nekdo že nekaj izumil in je to utečeno, ne bom tistega delala na novo. Zdaj je vse skupaj lažje.
 

Premik iz Maribora na SP v Åre po redni letalski liniji pomeni izgubljen dan. Vam je pri logistiki pomagala Mednarodna smučarska zveza (FIS)?

FIS to ne zanima, sami smo se organizirali. Ilka bi Maribor izpustila, le če bi bila hudo utrujena. Zelo smo namreč previdni. Vsi so začeli pritiskati, vsi trenirajo ... Tudi številne poškodbe v zadnjem času pretresejo. Premišljeno je treba razporediti tekme, treninge in odmore. Kar je bilo še pred kratkim, ko so prestavili precej tekem, zelo težko. Tri dni sediš in ni ničesar, še smučati ne moreš, ker je preveč snega. Kondicijo lahko delaš, za to redno skrbimo, treba pa je nekje tudi smučati. Veleslalomskega treninga nam je malo zmanjkalo ...
 

Omenili ste poškodbe. Zares veliko jih je. Kaj se dogaja? So to res naključja?

Preveč jih je, da bi bila naključja. Razloge že dolgo pripisujem podlagam, trenira se na nemogoče trdih terenih. Verjetno so tekmovalci zdaj na 100-odstotnih obratih in trenerji močno pritiskajo. Prihaja vrhunec sezone, panika je velika. Redki trenerji si upajo dati tekmovalcem prosto. Pravočasno je treba pritisniti na zavoro, kar pa ni preprosto, ko imaš, denimo, idealen teren za trening. Ampak tisti, ki imajo »jajca«, so ponavadi pravi asi in naredijo najboljše rezultate takrat, ko je treba. Če hočeš nekaj izboljšati pri tekmovalcu, potrebuješ sklop treningov, tega z eno- ali dvodnevno vadbo ne moreš popraviti. Skratka, menim, da so za poškodbe krive izjemno agresivne podlage, tudi oprema – vse je na meji in človeško telo očitno v takšnih okoliščinah odpoveduje.
 

Kaj si želite v nadaljevanju sezone?

Da bi šlo vse, kot smo si začrtali in bi Ilki uspelo prikazati dobro sezono.