Če ne bi merili na najvišja mesta, bi bilo kar malce smešno

Če so morali v slovenski ženski skakalni reprezentanci v prejšnji sezoni na posamično uvrstitev na zmagovalni oder čakati vse do začetka marca, ko je bila v Rasnovu tretja Nika Križnar, se je nova zima začela veliko bolj spodbudno. Že na uvodnem prizorišču v Lillehammerju je 3. mesto osvojila Ema Klinec, a cilji glavnega trenerja Zorana Zupančiča segajo še višje.

»Seveda smo zadovoljni, ker smo na Norveškem dosegli stopničke, a pričakovali smo tudi še malce več. Upajmo, da bomo na naslednjih tekmah dosegli še kakšno višje mesto, merimo predvsem na zmage,« je bil po vrnitvi iz Norveške jasen Zupančič, potem ko je bila na prvi tekmi najvišje uvrščena Slovenka na 9. mestu, na drugi na tretjem (obakrat Ema Klinec), na tretji na veliki skakalnici, za katero je kvalifikacije dobila prav Klinčeva, pa na desetem Nika Križnar. Zgolj deseterica, pa tudi trojica torej ni dovolj, a vseeno je dober štart v sezono zelo pomemben.

»Da, čeprav morda niti ne toliko po rezultatski plati, še pomembneje se mi zdi, kakšne nauke odneseš. Ugotoviti moraš, kaj je dobro, in to ohraniti, ter kaj je slabo, in to spremeniti. Na zadnji tekmi sem denimo povsem po nepotrebnem spreminjala počep, morala bi pa samo neko malenkost v zraku. Sicer pa se mi je v Lillehammerju marsikaj dogajalo, od padca v kvalifikacijah do stopničk in nedeljskega 'poraza'. Tanka je meja med uspehom in neuspehom, a dobila sem potrditev, da sem z najboljšimi skoki lahko pri vrhu in to je moj cilj za naprej,« pravi Klinčeva in poudarja pomen mirnosti, pozitivnega razmišljanja tako na treningih kot tekmah, saj gre le še za malenkosti.
 

Poletje jo je razbremenilo

Klinčeva je na nov, šesti preboj med najboljšo trojico čakala več kot leto dni in devet mesecev, od Pjongčanga 2017, torej ne olimpijskega, ampak generalke. »V bistvu sem šele na poti domov razmišljala, koliko časa je minilo od zimskih stopničk, prej se tega niti nisem zavedala. Je pa dejstvo, da me je uspešna poletna velika nagrada razbremenila, zdaj pa nas čaka delo, da bo takšnih uvrstitev še več,« priznava deveta v skupnem seštevku, ki je poletno sezono končala na skupnem 2. mestu, kar ji ni prineslo nikakršne obremenitve za zimo. »Ne, res me je zgolj razbremenilo. Če ne bi poleti zmagala v Čajkovskem, bi bila zdaj obremenjena z zmago. Tako pa nisem, ker vem, da sem to sposobna doseči. Poleti sem videla, da moraš delati na napakah, zato sem tudi zmagala, ker sem jih odpravila, zdaj mi je jasna pot, ki vodi na vrh,« razmišlja 20-letnica, ki tudi javno zastavljenih visokih Zupančičevih ciljev ne vidi kot breme, ampak zgolj kot dodatno spodbudo, zaupanje v njene sposobnosti.

»Zoran me zelo dobro pozna, ve, da so moji cilji že od nekdaj visoki, zato so njegova pričakovanja povsem razumljiva. Bolj smešno bi mi bilo, če bi rekel, da ne merimo na najvišja mesta,« pojasnjuje Klinčeva ter ob tem priznava, da se doslej še nikdar ni počutila tako močno. Zato se seveda tudi poraja vprašanje, ali je nared za prvo zmago v svetovnem pokalu, potem ko je dvakrat doslej osvojila 2. mesto, štirikrat pa tretjega. »Da, zdaj sem že tri leta pri vrhu, če ne na stopničkah, pa med deseterico. Zmaga je vsekakor moj cilj, misli so usmerjene v vrh, seveda pa sta za to potrebna dva vrhunska skoka, res je treba pokazati maksimum,« o novih izzivih pravi Ema Klinec, ki je prve tri zmagovalke sezone niso presenetile, čeprav sta se Juliane Seyfarth in Lidija Jakovljeva razveselili svojih prvih zmag (slavila je še Katharina Althaus).

»Obe sta zasluženo zmagali, je pa bil uvod res pester. Sara Takanaši je bila na treningih in kvalifikacijah povsem zraven, a ji je sobotna diskvalifikacija spodrezala krila, Maren Lundby bo s svojim znanjem in izkušnjami gotovo dosegla višjo raven in njen čas bo še prišel, Nemke so zelo močne ... A z najboljšimi predstavami se da priti zraven,« je še dejala Klinčeva, ki se je veselila skupne tekme z moškimi v Titisee-Neustadu konec tedna, a se morala kot vsi drugi sprijazniti z odpovedjo.