Mononukleoza, teniška bolezen

Mononukleoza je beseda, ki med profesionalnimi teniškimi igralci vzbuja strah. Gre za zahrbtno in zelo razširjeno nalezljivo virusno obolenje, ki ga povzroča virus Epstein-Barr. Zakaj se ta bolezen, ki se kaže v povišani telesni temperaturi, oslabelosti, nenehni utrujenosti in izgubi apetita, pojavlja tako pogosto pri teniških igralcih?

Sezona profesionalnega teniškega igralca traja enajst mesecev, dvanajsti pa je mesec pripravljalnega obdobja, ki je zaradi kondicijskih treningov najbolj naporen. Naša telesa so vseskozi maksimalno obremenjena, kar lahko oslabi imunski sistem. To močno poveča možnost izbruha te bolezni. K temu veliko dodajo nenehna potovanja, menjavanje časovnih pasov povzroča neredno spanje, kar onemogoča rehabilitacijo, saj se človeško telo na celični ravni najbolj regenerira, ko spimo.

Poleg Federerja, Roddicka, Isnerja, Kvitove je tudi veliko manj znanih igralcev in igralk, ki so preboleli različne oblike mononukleoze. Z njo se je dolgo boril Grega Žemlja, ki je zbolel na vrhuncu kariere. Nekateri igralci bolezni niso mogli preboleti. Hrvat Mario Ančić, ki se je leta 2006 povzpel do 7. mesta na ATP lestvici, je bil eden najbolj delavnih teniških igralcev, za dober rezultat je bil pripravljen narediti vse. Gledal sem izseke njegovih trdih fizičnih priprav na Rogli, v bogati karieri je imel kar nekaj težav s poškodbami, vendar se je vedno nazaj vrnil še močnejši. Njegov boj z mononukleozo pa je terjal previsok davek in tisti pravi Mario se nikoli več ni vrnil na igrišča.



Tudi Šved Robin Soderling, znan po odlični tekmi na Roland Garrosu leta 2009, kjer je po štirih nizih premagal do takrat še nepremagljivega peščenega kralja Rafaela Nadala, je moral kariero zaključiti po dolgem boju z mononukleozo. Leta 2010 sem z Robinom, ki je bil takrat 4. igralec sveta, opravil trening v Monte Carlu. Imel je že velike težave z zdravjem, bil je obupan in ni vedel, kaj bi še lahko naredil. Svoj zadnji turnir je odigral na domačih tleh v Bastadu leta 2011, kjer je v finalu premagal Davida Ferrerja. Po štirih letih težav se je leta 2015 odločil, da konča teniško kariero.
 

Težke noge, visok srčni utrip, ...

Tudi sam sem se letos soočil s to boleznijo. Začelo se je kot utrujenost, ki smo je igralci vajeni. Zato je pri mononukleozi velika težava njeno prepoznavanje. V nenehnem boju za točke ATP igralci utrujenost ignoriramo, posežemo po antibitotikih in telo ženemo naprej. To je najhujše, kar lahko v primeru mononukleoze narediš, saj se vrne kot bumerang.

Težke noge, ki so me začele boleti že po pol ure treninga, in visok srčni utrip pri igranju z mesta sta mi dajala vedeti, da z mano nekaj ni v redu. Spal sem po dvanajst ur in se zbujal utrujen in nenaspan. Prvi testi so pokazali pretreniranost, kar se mi je v karieri zgodilo že večkrat, vendar mi drugačen občutek tokrat ni dajal miru. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da bi zjutraj najraje ugasnil nadležni zvok budilke, odjavil trening in zaspal še za nekaj ur. Takrat sem vedel, da je treba zadevi priti do dna.

Po nekaj tednih preiskav, ki sem jih opravil na Švedskem, so me testirali tudi za »mono« in testi so pokazali kar hudo obliko okužbe. Poskušal sem različne stvari, vendar nič ni pripomoglo k boljšemu počutju, zato mi ni preostalo drugega, kot da se prvič v življenju povsem preneham ukvarjati s športom. Po nekaj več kot petih mesecih sem se vendarle začel počutiti drugače. Postopoma sem stopnjeval obremenitve in prišel do počutja, ki mi je omogočil normalen trening.

Gre za zahrbtno bolezen, ki športnika uniči. V karieri sem imel veliko poškodb, vendar sem vedno našel način, da sem ostal športno aktiven in vadil tiste stvari, ki mi jih poškodba ni preprečila. Pri mononukleozi si popolnoma nemočen. Obolelemu ne preostane drugega kot počitek in čakanje za nedoločen čas, kar je za poklicnega športnika nekaj najhujšega.