Človeško telo je omejeno z naravnimi zakonitostmi. Vrhunski športniki s trdim treningom in s pomočjo znanosti sicer vztrajno dvigujemo meje, vendar slej ko prej naletimo na tisto zgornjo, preko katere enostavno ne gre.

Letos smo v Wimbledonu spremljali nekaj izjemnih dvobojev, ki so trajali štiri, pet in več ur. To so tekme, v katerih iz sebe iztisneš zadnje atome moči, ko niti sam ne veš, da si tega sposoben. Sam sem to doživel na OP Avstralije 2013. Tisti teden so se v Melbournu temperature dvigale čez 40 stopinj Celzija. Potem ko sem v 1. kolu premagal 29. igralca sveta Thomaza Belluccija, sem v drugem pet nizov in pet ur hodil po robu telesnih meja, preden sem strl domačina Jamesa Duckwortha in se prvič uvrstil v 3. kolo velikega slama. Po dvoboju sem bil izmučen, a mi je adrenalin še omogočil, da sem opravil kratek intervju na igrišču, podpisal nekaj avtogramov, nato pa v spremstvu varnostnika zapustil igrišče. V garderobi se je najlepši teniški dan sprevrgel v nočno moro – očitno sem meje prestopil, saj je sledil nenaden kolaps sistema, krči po vsem telesu, ki so kar trajali in trajali, neznosne bolečine. Ko sem čez nekaj časa v roki začutil rahel pik, je bilo vsega konec v sekundi. Zdravniki so mi dali »čudežno« injekcijo. Naslednje tekme proti Jo-Wilfriedu Tsongaju nisem mogel odigrati normalno, da sem zares prišel k sebi, sem potreboval dva tedna.



Tenis je vse bolj fizična igra. Servis ni več tako pomemben, podlage so bolj hrapave in počasnejše, žogice težje, prevladuje igra z osnovne črte, s katere pa igralc zelo težko pridemo do zmagovalnega udarca. Dvoboji trajajo dlje, veliko več tečemo, pogosto v izrednih vremenskih razmerah, urnik tekem pa je natrpan, raztegnjen čez enajst mesecev in šest celin. Edini prosti mesec je december, ki pa je za večino najtežji, saj je to čas bazičnih priprav na novo sezono. Med sezono je časa za počitek premalo, saj sistem igralce sili v igranje, branjenje točk in lovljenje določene uvrstitve, ki omogoča nastop na večjih turnirjih. Gre za velik telesni in psihični zalogaj, ko temu dodamo še potovanja, redno menjavo časovnih pasov ter pritiske, pride do točke, ko telo enostavno ne zmore več in reče: »Dovolj je bilo«. Ponavadi to pove v obliki poškodbe.

Cecchinato dokaz, kako majhne so razlike

Pri premikanju meja igralci na vseh področjih iščemo dodatne odstotke, da bi lahko še bolj kakovostno in še več trenirali ter bili posledično še boljši. Eden najboljših pri tem je Novak Đoković, ki velja za enega najbolj discipliniranih igralcev na turneji. Strogo se drži svojega urnika, jedilnika in tudi zunaj igrišča vse podreja tenisu. Nole dnevno porabi več časa za ogrevanje, regeneracijo telesa, masažo, raztegovanje kot za sam trening. Za najboljšimi na svetu vedno stoji odlična ekipa, ki jo sestavljajo teniški in kondicijski trener, fizioterapevt ter zdravnik in ki budno spremlja kakršnekoli telesne spremembe. Kjub temu smo v zadnjih letih videli kar nekaj resnih poškodb igralcev top 10, kar namiguje, da v sistemu nekaj ni v redu. Mislim, da so možne rešitve hitrejša igrišča, krajša sezona, igranje tie-breaka v petem nizu in manj trdih podlag.

Na drugi strani pa odsotnost najboljših predstavlja priložnosti za druge. Letos je že deset igralcev osvojilo svojo prvo lovoriko na turneji ATP, med njimi tudi Marco Cecchinato. Italijan je vrsto let preživel na challengerjih ter se gibal med 100. in 200. mestom na lestvici. Nato pa je aprila na turnirju ATP v Bukarešti po odpovedi enega od igralcev kot srečni poraženec dobil priložnost, da zaigra v glavnem delu, in na koncu celo zmagal. Sledilo je povabilo na masters v Rim, kasneje je odlično igral na Roland Garrosu, kjer se je prebil do polfinala, nato je osvojil še Umag in ta čas je 22. na svetu. Marco je dokaz, kako majhne so razlike med igralci, že malo sreče in dvig samozavesti te lahko izstreli med najboljše. Seveda sta vztrajnost in dobro delo prvi pogoj, da lahko priložnost, ko se ti ponudi, tudi izkoristiš. Prestopiš mejo. Ne nazadnje smo športniki novodobni gladiatorji, ki dajemo ljudstvu igre in v tem uživamo.