Novi časi v tenisu

Priljubljenost tenisa v zadnjem desetletju raste v vseh pogledih. Združenje profesionalnih teniških igralcev ATP odlično izkorišča nove tehnologije in medijski prostor. To ne bi bilo mogoče brez globalnih zvezdnikov, zato gre največja zasluga za priljubljenost veliki četverici, ki že več let kroji svetovni vrh moškega tenisa. Federer, Nadal, Đoković in Murray so osvojili 50 od zadnjih 55 turnirjev za grand slam. Dvojec »Fedal« je svoje rivalstvo ustvaril že v njunih zgodnjih dvajsetih letih in verjetno je, da takšnemu rivalstvu dolgo ne bomo več priča, če sploh še kdaj. Prej ali slej se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da se bo četverica poslovila od teniških igrišč. Kaj se bo potem zgodilo s tenisom?

Dejstva, da bo ob upokojitvi Federerja & Co. v tenisu zazijala velika luknja, se dobro zaveda tudi ATP, zato uvaja različne ukrepe in spremembe pravil. Prva je na turnirjih ATP najvišje ravni zaživela ura ob igrišču, ki meri čas med točkami. Igralec ima po končani točki 25 sekund časa, da začne novo točko, sicer je zaradi prekoračitve časa kaznovan, najprej z opozorilom sodnika, kasneje z odvzemom prvega servisa ali celo točke, če je igralec na returnu. Morda se zdi sprememba majhna, vendar si teniški igralci ustvarimo rutino, se je navadimo, potem pa pride ukaz, ki jo podre. Z uro na igrišču sem se na Roland Garrosu srečal prvič in imel v prvem nizu kar nekaj težav, saj sem preveč pozornosti posvetil uri in hitel iz točke v točko, brez načrta, brez razloga. Vsak igralec igra v svojem ritmu in če imaš navado igrati malo počasneje, te lahko takšna sprememba zelo zmoti. Mislim, da bi imela največje težave s tem pravilom Rafa in Nole, ki si med točkami vzameta veliko več časa, kot je dovoljeno, vendar jima sodniki na daljših tekmah ponavadi pogledajo skozi prste. Najmanj bi to pravilo prizadelo Rogerja, ki igra zelo hitro in malodane nikoli ne prekorači časa.

Poleg ure so na lanskem turnirju »Next Gen Masters« v Milanu, kjer se je merilo najboljših 8 igralcev starih do 21 let, poskusno uvajali druge spremembe. Igralo se je do 4 in ne več do 6 iger in za zmago so bili potrebni trije dobljeni nizi. Med odmorom so se igralci preko slušalk pogovarjali s svojimi trenerji, pogovor so lahko slišali gledalci pred TV ekrani. Rezultatu 40:40 je sledila odločilna točka igre. Mislim, da bi pravilo »No Ad«, skupaj s pravilom, da se igra nadaljuje kljub dotiku mreže pri servisu, drastično spremenilo tenis, saj bi imela sreča večji vpliv na rezultat.

Skupni imenovalec posegov je želja, da bi bil tenis zanimiv in atraktiven za čim širšo publiko. Podatek, da je povprečna starost teniškega navdušenca nad 50 let, pritrjuje, da potrebujemo nekaj novega. Krajši, bolj zanimivi in napeti dvoboji bodo pritegnili mlajše. Po drugi strani je tenis zelo tradicionalen šport in to ga dela posebnega. Bi tenis s spremembami več izgubil kot pridobil?

Zaradi strahu pred upadom popularnosti so pri ATP začeli ustvarjati tudi prihajajoče zvezde, ki za razliko od velikih pri enaindvajsetih letih še ne zmagujejo na turnirjih za grand slam. Spodbujanje igralcev naslednje generacije pa je vprašljivo z več vidikov. Umetno ustvarjanje mladih zvezd te igralce postavlja pod veliki pritisk, še vedno pa so vsaj korak za najboljšimi. Do tja bi morali priti sami in brez pomoči.

Tenis ne potrebuje hitrih sprememb in umetnega ustvarjanja zvezd, temveč več kakovostnih igralcev, ki se bodo počasi, a vztrajno prebijali skozi turnirje futures, challenger in ATP. Zato mislim, da bi moral ATP na turnirjih nižje ravni omogočiti takšne denarne nagrade, da bi si vsaj najboljših 300 igralcev na svetu zagotovilo profesionalen program, ob katerem bi napredovali. Tako bi lahko v prihodnjih letih videli veliko novih obrazov, ki bi mešali štrene najboljšim na svetu. In nove zvezde bi se razvile po naravni poti.