»Vuja nazionale« ga včasih pihne, a še zna zaigrati na prave note

Lepo vzdušje, lepa zmaga, olajšanje. Slovenski rokometaši so v Zlatorogu popravili vtis po mučenju na Nizozemskem in si dve tekmi pred koncem kvalifikacij priborili nastop na EP 2020, vseeno pa si v lovu na glavno nagrado, OI v Tokiu, ne gre zatiskati oči pred težavami, ki terjajo rešitve.

Navijači z vseh koncev Slovenije so glasno pozdravili vse reprezentante, legendi ​Uroš Zorman in Luka Žvižej, ki sta za jesen napovedala poslovilno tekmo, sta doživela stoječe ovacije, a decibeli v hramu slovenskega rokometa so dosegli najvišjo vrednost, ko je napovedovalec predstavil – Veselina Vujovića.

Tudi vodstvu RZS je odleglo, ko so Slovenci ob navdušenju navijačev pokazali pravi pristop in Nizozemce odpravili za sedem golov. Nikakor si noče privoščiti tveganja, da bi šele med januarskim EP spoznalo, da je tja poslalo neenotno reprezentanco, v kateri selektor ne bi več imel zaupanja fantov. Vložek je prevelik.



A skrbi so bile odveč, maček »Vuja« ima še dovolj življenj. Mojster svojega poklica je. Bolj ko obračunava s fanti in slovenskim značajem ter bolj sočne izjave stresa, bolj je priljubljen med življem na sončni strani Alp.


 

Mikavna, a tudi nevarna zmes

Kar je najbolj pomembno, še vedno zna zaigrati na prave note pri igralcih. Ob Nemčiji je Slovenija edina reprezentanca z maksimalnim izkupičkom, praktično si je zagotovila prvo mesto v skupini 4, kar jo bo postavilo v vlogo nosilca v žrebu, ki bo 28. junija na Dunaju.



Slovence pred tem čakata še tekmi v Latviji in proti Estoniji v Kopru, na EP 2020 bodo lovili zadnji vstopnici za olimpijske kvalifikacije, nastop na OI v Tokiu pa je glavni cilj Vujovićevega mandata. V prvem je Slovenijo popeljal v Rio in do brona na SP v Franciji, a od takrat je krivulja padla. Ko je po porazu z Madžarsko in neuvrstitvi na SP, slabi januarski akciji v Franciji ter hoji po tankem ledu v Almeru že kazalo, da se je zgodba izpela, pa je le posijal nov žarek upanja.

Čeprav Vujovićevemu prvemu pomočniku Urošu Šerbcu še zdaleč ne gre odrekati zaslug in dobrega dela, pa se zdi, da bi lahko formula z dvema egoma, Vujovićem in Zormanom, ki je okrepil strokovni štab, sprožila verižno reakcijo, ki bi Slovenijo popeljala do Tokia. Zorman še vedno ohranja avtoriteto med nasledniki in lahko do njih prodre na drugačen način kot Vujović. Je pa seveda to lahko tudi eksplozivna zmes z rušilnim učinkom ...
 

Blaž Janc, imamo problem

Vujović je razširil bazo reprezentantov, na večini igralnih mest ima sladke skrbi, zlasti pri srednjih zunanjih igralcih, na obeh krilih, pri krožnih napadalcih in po novem tudi vratarjih, potem ko je Rok Zaponšek v odsotnosti Klemna Ferlina pokazal, da gre tudi nanj računati.



A uspeh proti Nizozemski ne sme zakriti težav. Ta čas je najbolj pereč položaj desnega zunanjega igralca, kjer imata Jure Dolenec (moral bo na poseg še v drugem kolenu) in Vid Kavtičnik (v Montpellieru, ki ga zapušča, igra malo in še to na krilu) svoje težave, Nejc Cehte, Žiga Mlakar in obetavni Matic Grošelj pa (še) niso na njuni ravni. »Ko bo Blaž Janc igral v zunanji vrsti, bo to pomenilo, da imamo problem,« je že dolgo nazaj opozoril Vujović, ki je Janca na obeh tekmah z Nizozemci premaknil na desnega zunanjega!

Lepo je bilo videti, kako sta skupaj čarala Miha Zarabec in Rok Ovniček, a kot je povedal »Zaro«, bo nastopila težava, ko bo Slovenija naletela ob francoski, danski ali hrvaški zid. Zato je treba na levem zunanjem položaju še naprej delati na Borutu Mačkovšku, Niku Henigmanu in Aleksandru Špendetu ter najti še koga, ki lahko zadene prek bloka z 10 metrov. Do januarja bo treba tudi uigrati obrambo, v kateri prepogosto manjkata pomembna stebra Darko Cingesar in Matej Gaber.


 

Izziv: Uglasiti Bombača

Vujović pa ima še eno pomembno nalogo, Deanu Bombaču, edinemu, ki ga ni poslal v igro v Celju, dati vlogo, ki mu bo razprla krila tudi v reprezentanci. »Deki« je vsekakor kaliber, ki lahko prinese dodano vrednost, tudi lovorike. Tudi pri tem bi Vujoviću lahko bil v pomoč – Zorman.