Uspešni in zmagovalci so vedno komu v zobeh

Kot prvi slovenski trener je Tone Tiselj s krimovkami dvakrat postal evropski klubski prvak, z moško rokometno reprezentanco je bil srebrn leta 2004 na EP v Ljubljani, za tem je več kot desetletje deloval na visoki evropski klubski rokometni ravni. Ko bi lahko še nekaj dal rokometu, se je odločil za drugo pot. Zdi se, da je povsem prisluhnil sebi.

Celje ste zapuščali, a se vedno znova vračali. Tudi na jesen svojega življenja ste tu. O čem je sanjal fantič s Planine?

Krog se je sklenil. Po letih naokoli smo se z družino vrnili tja, kjer sem začel. Vas pa moram popraviti. Nisem se rodil na Planini, rojen sem v Novem mestu. Oče Anton Marjan je bil veterinar s Planine, mama Nevenka učiteljica razrednega pouka iz Bele krajine. Prve tri mesece smo živeli v Metliki, potem smo se selili v Celje, od 11. leta smo bivali v Polulah, v Velenju sem si ustvaril družino, potem smo se vsi preselili v Ljubljano, si v Grosupljem zgradili hišo, jo prodali in prišli nazaj v Celje, kjer z ženo živiva danes. Dejansko na Planini nisem nikoli živel, sem pa imel kot otrok svoje želje in cilje.

Lani ste jih dopolnili 60. Kakšno je to vaše življenje?

Če sem povsem iskren, lahko rečem, da sem imel do 50. leta izvrstno življenje, po 50. je še boljše. Ne vem sicer, kaj bo jutri. A bomo že nekako. Sem v dobri formi. Danes imam veliko časa zase, za psa in ženo. Najboljše, ženo torej, omenjam na koncu. Po 50. letu na vse skupaj gledaš drugače, stresa je precej manj. Svoje je k temu dodala tudi, izkazalo se je, da kar zadnja, trenerska izkušnja. Leta 2015 sem postal trener Debrecena, ki je bil povprečna ekipa, zame pa izziv, da pokažem, kaj lahko naredim s temi dekleti. Uspelo mi je. Pa ne le to: na Madžarskem sem se umiril, veliko sem delal na sebi, dosti sem tudi kolesaril. To je bilo okolje, ki je ugajalo tudi moji ženi, otroka pa sta bila že toliko stara, da sta šla po svoje.

Če sem povsem iskren, lahko rečem, da sem imel do 50. leta izvrstno življenje, po 50. je še boljše.

Okolje, kjer ste danes, vas je zagotovo determiniralo. Kako?

Moji športni začetki segajo v prvi razred, ko sem postal član TVD Partizan Gabrje. To so bila društva, v katerih smo spoznavali različne športe. Oče me je vozil na velike športne dogodke: v ljubljansko Halo Tivoli na SP v gimnastiki in hokeju. Leta 1970 sem v celjskem Narodnem domu po zaslugi Mira Cerarja prišel prvič v stik z vrhunskim športom, Miro Cerar pa je bil moj prvi športni vzornik. Na našem dvorišču je živela tedaj izjemna jugoslovanska atletinja Marjana Lubej, ki je pozorno spremljala otroke pri različnih igrah in znala kdaj pa kdaj koga, tudi mene, nagraditi za hiter tek.

Pri 25 letih ste bili že trener. Prehitro morda?

Celjski rokometni klub je bil leta 1986 v krizi. Niti ne vem, kdo me je predlagal za trenerja, vem pa, da diplome še nisem imel. Vodenje ekipe je bil korak naprej, hkrati nova izkušnja zame. Dobro sem se znašel pri sestavi in vodenju treninga ter tekem, nekaj slabše pri soočanju trenerja z vsemi egi v ekipi ter v odnosu trener – uprava.

Kmalu ste pristali pri sosedih. Zakaj bosta RK Šoštanj in delo v tem klubu za vedno v vašem srcu?

Igrali smo čudovit rokomet, celo predsednik RK Slovenj Gradec, ki je bil naš glavni rival, nas je rad hodil gledat. V Velenju sem uveljavil principe daleč naokoli znane celjske rokometne šole, vključno s Goršičevim protinapadom 2-2-2 in atipično obrambo 3-3. Prišli smo v 2. zvezno ligo, v Velenju sem spoznal ženo Damjano.

Zakaj niste ostali dlje v Šaleški dolini?

Ker mi v Velenju niso uspeli najti službe oziroma povišati honorarja. Kar ni šlo v Velenju, je bilo v Ajdovščini – dobil sem službo v šoli in vodil žensko ekipo Mlinotesta. S kadetinjami sem postal državni prvak Jugoslavije, temu je sledila vrnitev v domače Celje. Na tedanji Kajuhovi gimnaziji, kjer sem se šolal, sem se zaposlil, trener pa postal v Žalcu. A ne za dolgo, saj so v celjskem moškem klubu menjali trenerja. Tedanji tuji strateg Vedad Ljubuškić se je po dveh mesecih poslovil, s Celjem smo maja 1991 izpolnili cilj, uvrstitev v 1. zvezno ligo, ki pa je zaradi razpada države nismo igrali.

Po uspehu s Celjani in moško reprezentanco ste evropsko slavo dosegli z dekleti, na Krimu. Je bilo težko živeti in delati v družbi, ki je s stisnjenimi zobmi priznavala veljavo kolektivnim športom?

Bil sem morda sploh prvi slovenski trener v kolektivnem športu, ki je dobil optimalne razmere za delo. Po osamosvojitvi so v Sloveniji kolektivne športe dajali v nič, da nismo sposobni, da nimamo zmagovalne miselnosti. To so bili idiotizmi. Praksa je bila, da se je vedno pripeljal tuj trener, če je bilo nekaj več denarja.

Drži urbana legenda, da sta vas na prelomu tisočletja v svoj klub vabila tako Tone Turnšek kot Zoran Janković, predsednik celjskih rokometašev in predsednik ljubljanskih rokometašic?

Zoran Janković me je prvič klical, ko sem bil še profesor športne vzgoje v Celju. A sem se mu takrat lepo zahvalil. Janković in Turnšek sta me poklicala leta 2000, ko sem bil trener v Trstu. Z Jankovićem sva bila domenjena, da se slišiva, ko se vračam iz Trsta. Poklical sem ga, ko sem se peljal mimo ljubljanskega Barja, a ni bil dosegljiv. Dejansko bi se mu zahvalil za ponujeno. Odpeljal sem se v Celje. Prišel sem v pisarno, kjer je Tone Turnšek napisal pogoje sodelovanja, finančna plat je bila izjemna. A so nudili le enoletno pogodbo, sam sem pričakoval dveletno. Ker so vztrajali, sem se zahvalil in s cmokom v grlu odšel v Ljubljano. Janković je bil jasen, sedela sva v njegovi pisarni. Dobil sem dveletno pogodbo, pogoje take, kot jih je imel pred mano Vinko Kandija, Janković pa je želel evropski naslov.

To vam je uspelo. Ampak Janković vas je premestil. Kaj se je zgodilo leta 2004?

Ker so člani pred domačim EP leta 2004 dosegali slabe rezultate, me je Janković premestil z mesta trenerja Krima za selektorja moške reprezentance. Dejal je, da sem edini, ki mu maksimalno zaupa. Po koncu prvenstva sem povedal, da so za ta uspeh, srebro fantov, zaslužne prav slovenske rokometašice, ki so bile žrtvovane za uspeh fantov. Za to izjavo sem si prislužil tudi priznanje za fair play. Še danes trdim in sem o tem prepričan: z žensko reprezentanco bi se tudi uvrstili na olimpijske igre, pa tudi precej večje možnosti za kolajno bi imeli.

Ste bili zaradi pogojev, ki vam jih je omogočil prav Janković, kdaj komu v zobeh?

Zagotovo. Uspešni in zmagovalci so vedno komu v zobeh. Eni pravijo, da sem imel srečo, ker mi je Zoran Janković vse kupil. Morda je imel tudi on srečo, da me je imel. Če bi bilo vse mogoče kupiti, bi lahko na klopi Krima ali reprezentance sedela Jožek ali Miki Miška. Dejstvo je, da je bil Zoran dober vodja. Stvari, na katere se ni spoznal, je prepuščal strokovnjakom. Ko je bil on predsednik zveze, je imela stroka moč in besedo.

FOTO: Črt Piksi

Kako ste sprejemali trenerske odpovedi?

To je sestavni del poklica. V življenju so me menjali dvakrat – vsakič v Celju, Celjani pa so me zamenjali tudi v mojem prvem mandatu v moški reprezentanci. V dveh primerih sem bil menjan, ko so bili doseženi vsi zastavljeni cilji. Tudi leta 2010. Je pa ta slednja menjava prinesla spremembo v moje življenje. Resno sem začel kolesariti, spoznal sem ŠD Peklenk, v katerem smo pozimi tekli na smučeh. Član društva je bil tudi prvi zmagovalec Dirke po Sloveniji Boris Premužič. Kar naenkrat sem videl, da obstaja tudi življenje zunaj dvorane.

Kdaj pa ste začeli dejansko kolesariti?

Vsaj 15 let je že od takrat, ko sem se preselil v Grosuplje. Prvo kolo sem kupil pri Franciju Škerlju, nekdanjem olimpijcu, in njegovem sinu, ki je imel trgovino. Pri Žolna športu v Ljubljani sem na enem od obiskov spoznal Borisa Premužiča, z njegovo pomočjo sem prišel do prve specialke. Postal sem član KD Grosuplje, prevozil sem tudi maraton Franja in maraton Alpe. Danes pomagam pri Kolesarskem društvu knežje mesto Celje, ob Dirki po Sloveniji pa sem bil tudi ambasador etape.

Opazili smo vas tudi na televiziji, tako na TV3 v oddaji Faktor in na TV Celje, kjer ste vodili kolesarsko oddajo. Ste v njej gostili že vse ključne slovenske kolesarske akterje?

Čakam le še to, da v studio prideta Tadej Pogačar in Primož Roglič!

Ste eden teh, ki radi poveste na glas, kar mislite. So vas že vabili v politiko?

Bilo je nekaj poskusov, a me to ne zanima. Kot srednješolec sem dobil vabilo v Komunistično partijo Jugoslavije, a sem zavrnil. Razmere v športu so izraz razmer v politiki, šport je le eden od družbenih podsistemov. Problem pa je, tako pri športu kot družbi, ker nimamo pravih vodij ali pa jih je zelo malo. V sistemu jih nismo znali vzgojiti.

Kam gre vrhunski šport v Sloveniji?

V modernem športu vse v rokah držijo menedžerji. Trenerji in igralci so sekundarnega pomena. Danes ima marketing prednost pred vsem, všečki na družbenih omrežjih morda res prinašajo denar. A če bo imel marketing še naprej prednost pred vlaganjem v mlajše kategorije, bo vrhunski šport nazadoval.

Kot srednješolec sem dobil vabilo v Komunistično partijo Jugoslavije, a sem zavrnil. Razmere v športu so izraz razmer v politiki, šport je le eden od družbenih podsistemov.

Kot vrhunski trener verjetno niste imeli časa za vzgojo otrok. Kako pa je po 32 letih zakona?

Žena je pri nas podpirala ne le tri, včasih kar štiri vogale. Skrbela je za gospodinjstvo, vzgajala otroka, gradila hišo. Tudi selitev iz Grosupljega v Celje je opravila sama. Cenim in spoštujem tudi to, da se je odpovedala svoji poklicni karieri. Odločila sva se, da ostane doma in vzgaja otroka. Skrivnost zakona? Spoštujeva se, različna sva si, a se dopolnjujeva.

Ste tisti, ki je nosil denar domov. Kaj vam sicer pomenijo cekini?

Denar ne prinese sreče. Nikoli nisem izbiral kluba zaradi zaslužka, ampak iz športnega motiva, kaj lahko z njim naredim. Za stara leta sem kljub temu nekaj privarčeval.