»Kakšna Šmarna gora, Slovenci, ne ponovimo španskih napak!«

Na čisto drugačna vprašanja je odgovarjal Jure Dolenec, ko je 23. februarja s slovito Barcelono gostoval v Celju. Bil je poln optimizma v pričakovanju končnice rokometne sezone, v kateri si je obetal, da bo prvič osvojil ligo prvakov in s Slovenijo drugič nastopil na olimpijskih igrah. Zdaj mu misli zasedajo čisto drugačne teme, zlasti skrb ob za zdaj še neobvladljivem širjenju koronavirusa, ki je ugasnil šport in družabno življenje nasploh.

»V takšnih trenutkih spoznamo, da so na svetu pomembnejše stvari kot šport. Ta enostavno ni več v prvem planu, treba je upoštevati navodila, ki nam jih dajejo pametnejši od nas, da bi se lahko zajezili virus in se čim prej vrnili v neko normalno življenje. Nam je tukaj v redu. Na srečo imamo nekaj vrta in v hiši dovolj prostora, res si ni ne znam predstavljati, da bi bil ves čas zaprt v majhnem stanovanju v bloku,« v samoizolaciji ni hudega Dolencu, ki živi z ženo Sašo ter šestletnim Markom in dveinpolletnim Luko v mirnem mestu Castelldefels, malce večjem od Celja, kakih 20 km iz Barcelone.


 

Podaljšanje izrednega stanja 

»Tu stanuje kakšna polovica rokometašev, večina nogometašev. Dosti blizu je trening centra, do mesta je avtocesta. Zelo primerno za bivanje. V hiši imam tudi manjši fitnes, da lahko ohranjam telesno pripravljenost. Da se preživeti, ni pa prijetno biti ves čas omejen na dom. Zdaj je za nami deseti dan, če bi mi kdo prej rekel, da bom toliko časa neprestano s sinovoma, bi pričakoval, da bo težje. V bistvu je v takšnih okoliščinah vzdušje v družini najbolj odvisno od razpoloženja otrok, zato lahko fanta samo pohvalim. Seveda upam, da se vse skupaj čim prej konča, a kakor vidim, se to še ne bo zgodilo tako kmalu. V Španiji je ravno zdaj govor o tem, da bodo še za 15 dni podaljšali izredno stanje,« je nov vsakdanjik opisal Dolenec.



Španija je za Italijo drugo največje žarišče koronavirusa v Evropi in tudi v svetu, okuženih je že prek 30 tisoč ljudi, več kot 1750 je mrtvih. Barcelona je cvetoče mesto in eno najbolj priljubljenih turističnih destinacij, zdaj je mesto duhov. Ukrepi so še ostrejši kot v Sloveniji, kjer med ljudstvom narašča nezadovoljstvo zaradi stopnjevanja omejevanja gibanja. A škoda je bila storjena prej, ker so Španci podobno kot Italijani podcenjevali nevarnost ter ignorirali opozorila stroke in nasvete politikov.


 

Na koncu bomo vsi na istem

»V Španiji so se dokaj pozno lotili preventive. Bilo je že kar nekaj okužb, preden so ukrepali. Očitno se niso kaj dosti naučili iz italijanskega primera. Ko se je že vedelo, da je Madrid center okužb v Španiji, smo tam še mirno odigrali petdnevni pokalni turnir z osmimi ekipami, prisotni so bili navijači. Par dni kasneje pa je nastala panika, vse se je začelo zapirati. Otroci niso več šli v šole in vrtce. Naenkrat so stvari zelo zaostrili, ni bilo tako kot v Sloveniji, kjer gre bolj postopoma. Mislim pa, da bomo na koncu vsi na istem, ker virus pač ne izbira. Dokler se ljudje družijo in dokler lahko gredo iz hiš, na sprehod, se bo širil in se ga ne bo dalo ustaviti. Najbrž bo treba še bolj omejiti delo, službe, v bistvu izničiti vsakršno druženje, ki ni nujno potrebno,« se noben ukrep ne zdi prestrog 31-letnemu desnemu zunanjemu igralcu, ki rešitev vidi v kitajskem modelu.



»Če le številke niso bile prirejene, je Kitajska danes najbolj napredna pri omejevanju tega virusa. Kot sem izvedel iz svetovnih medijev ter tudi športnikov in trenerjev, ki se počasi vračajo tja, so zelo striktni pri teh omejitvah. A težko je biti pameten, vsi si sliko ustvarjamo iz medijev. Nisem dovolj pameten, da bi lahko imel posebno mnenje,« dodaja nekdanji igralec Loke, Gorenja in Montpelliera.


 

Dokler bo na Šmarni gori gneča ... 

V Španiji se še vedno lahko gre v trgovino, lekarno, tudi na banko, če je nuja. »Ampak samo ena oseba, ne moreš iti v trgovino z otrokom. Zdaj celo pravijo, da boš lahko šel iz hiše samo z dovolilnico ali da bo neka aplikacija, prek katere boš vnaprej napovedal izhod in te bo policija lahko lažje nadzirala. Drugače pa se na sprehod ne sme. Kontrole so precej pogoste. V našem malem mestu so v zadnjih dneh zaznali 118 prekrškov, kazni pa so visoke,« se kršenje pravil ne izplača v Španiji, kjer ni več mogoče videti prizorov kot v Sloveniji, kjer so bili parki in izletniške točke precej obiskani, preden se je včeraj zunaj ohladilo.



»Sicer menim, da je dobro, če se gredo ljudje gibat v naravo, če gre za družine, ki se ne srečujejo z drugimi. To pa je težko narediti, videl sem posnetke in spletne kamere, kako so bile mize na Šmarni gori povsem zasedene. To ni dobro in glede na to, da se bolezen pokaže malo kasneje, se tudi v Sloveniji vse skupaj še ne bo kar tako umirilo. Ljudje nevarnost še vedno ne jemljejo dovolj resno.«


 

Olimpijske igre preveč pomembne, da jih ne bi bilo

Dolencu je vse šlo kot po maslu, dokler ni udaril virus, Barcelona se je kot zmagovalka skupine uvrstila v četrtfinale lige prvakov, na zadnji tekmi je 8. marca sedmič zapored osvojila španski kraljevi pokal. Dolenec je ohranil odlično formo z evropskega prvenstva, kjer je Slovenija osvojila četrto mesto. Proti Pick Szegedu je dosegel sedem golov, toliko kot pred tem v Celju ... Zdaj je vprašanje, ali se bo sezona sploh nadaljevala, ali bo F4 lige prvakov v Kölnu, ali bodo junija kvalifikacije za OI in SP, ali sploh bodo olimpijske igre v Tokiu?



»Še vedno upam, da bo vse to izvedljivo. Odigrali smo že dobršen del sezone, res bi bila škoda, če se ne bi končalo. Konec koncev se vsi borimo za neke lovorike, rezultate. Sigurno pa je najpomembnejše zdravje. Če se bo skupaj v roku meseca ali meseca in pol umirilo, bi se še dalo izvesti vse našteto. Mogoče s skrajšanim formatom, s tekmami bolj na gosto. Bodo pa ekipe po koncu karantene potrebovale teden ali dva, da se spet uigrajo, saj bi bila nevarnost poškodb velika, če bi šli iz dnevnih sob naravnost na parket in na polno. Olimpijada vsekakor bo, to je prevelik dogodek, da bi ga kar ukinili. Morda kakšen mesec kasneje, saj je treba izvesti še kvalifikacije, mnogi individualni športniki lovijo norme. V Riu smo začeli 7. avgusta, v Tokiu naj bi že 24. julija. Če ne drugače, pa naslednje leto. Vložki so preveliki, da iger ne bi bilo. Vse je pa odvisno od razmer v svetu,« je prepričan Dolenec.


 

Moštveni duh živi naprej

V Barceloni še ni slišati, da bi se okužil kdo od športnikov. »V našem klubu še ni nič, tudi ne v drugih ekipah. Če bi bilo, bi takoj morali vse testirati. Tako je bilo v Madridu, kjer se je okužil košarkar. Glede tega imamo kar srečo. Tudi slišimo se pogosto, dvakrat na teden imamo videokonferenco. Dobivamo različne naloge, treniramo po programu, v ponedeljek imamo tudi skupinsko vadbo s kondicijskim trenerjem pred kamerami. Načrt je, da ostanemo v stiku, da imamo zadolžitve. Vsak igralec je moral pripraviti mini projekt, analizirati tekme in določene faze igre. Smo kar zaposleni,« se moštveni duh da ohranjati tudi na daljavo, ugotavlja Škofjeločan, ki kot vsi drugi, tudi Messi & Co. še najbolj pogreša – žogo.