Karabatić: Kar počnejo z nami, je navadno sr****

Morda ni več najboljši na svetu, je pa še vedno največji rokometni zvezdnik. Nikola Karabatić se v zadnjih tednih posveča družini in gospodinjskim opravilom, v glavi pa ima še vedno tudi olimpijske igre v Tokiu, na katerih bo želel s tretjo zlato kolajno pri 37 letih skleniti brilijantno kariero. A v intervjuju za časnik Ouest-France je priznal, da ni prepričan, če bo njegovo telo kos noremu koledarju, kot so si ga zamislili vodilni na EHF in IHF, ko se bo po pandemiji koronavirusa začela  sezona.

»Moja prioriteta je zdaj družina, rokomet je na stranskem tiru. Popolnoma sem osredotočen na svojo vlogo očeta. Zjutraj vstanem skupaj z otroci. Z ženo jima kuhava, pospravljava za njimi. To je zdaj moj edini cilj. Nisem več vrhunski športnik, zdaj sem gospodinja,« je intervju šaljivo začel član Paris Saint-Germaina, ki se povsem zanemaril vendarle ni: »Treniram enkrat na dan. Izmenjujem vaje za moč in vzdržljivost. Doma nimam uteži, le gumijaste trakove in medicinko. Tudi tečem po hiši in okrog nje, kar mi ugaja, da malo prezračim glavo.«



PSG je bil razglašen za francoskega prvaka. Liga prvakov je prekinjena, sezona 2019/20 se bo sklenila šele konec decembra s F4 v Kölnu. Olimpijske igre so preložene za leto dni. Težki časi za ohranjanje motivacije ... »Pravzaprav se zdi kot neskončne počitnice. Toda po drugi strani si počitnice predstavljam na plaži ob morju, na soncu. Zato imam mešane občutke. Ne vem, kako bomo čez čas gledali na to obdobje. S psihološkega vidika športnikom ni lahko. Veliko je vprašanj. Prvo, kdaj bomo spet lahko igrali rokomet. Potem, kakšne posledice bo to imelo za šport, za naš poklic. Torej niso ravno počitnice,« je tudi temno plat osame razkril Karabatić, ki je že sedmič zapored sezono končal kot prvak, v letih 2013 in 2014 z Barcelono, od leta 2015 s Parizom.


 

Občutek krivde zaradi naslova

Toda zadnji naslov ima grenak priokus. »Ljubše bi mi bilo, če bi lahko lovoriko praznoval na igrišču skupaj s soigralci in navijači. Seveda smo ponosni, da smo francoski prvaki, toda obstaja čuden občutek. Včasih imam celo malce slabo vest, čeprav smo naslov osvojili povsem zasluženo. Nekaj je gotovo, zapomnil si ga bom za vedno,« je razmišljal igralec srbskih korenin, ki je leta 2007 ligo prvakov osvojil s Kielom, kjer je bil tudi njegov slovenski prijatelj Vid Kavtičnik, ki si prav tako želi kariero končati na OI v Tokiu.



Preložitev največjega športnega dogodka ga ni presenetila. »Saj se je dolgo časa napovedovalo. Bilo je neizogibno. Zdaj se že sprašujemo, ali bo igre mogoče organizirati prihodnje leto, zato se je težko veseliti prihodnjega poletja. Motivacija je težka stvar v teh časih,« je priznal Karabatić, ki naj bi se na F4 lige prvakov meril z Veszpremom (Marguč, Blagotinšek), Kielom (Zarabec) in Barcelono (Dolenec, Janc). Toda to naj bi bilo že sredi naslednje sezone, ki bo za rokometaše nečloveško naporna. Poleg domačih prvenstev jih čakajo evropske tekme, januarja 2021 bo SP v Egiptu, marca kvalifikacije za Tokio in julija OI ...


 

Konec kariere po OI? Kdo ve ...

»Nikdar nisem rekel, da se bom poslovil po igrah na Japonskem. Prišel sem do točke, ko jemljem sezono za sezono. Najprej se vprašam, ali sem telesno še dovolj močan za še eno sezono. Ali me to še veseli? Tukaj je tudi družinsko življenje, ki je v vseh teh letih zelo trpelo, saj premora praktično ni bilo. Zdaj so moj cilj OI, kaj bo potem, bomo videli. Moral se bom pogovoriti s selektorjema. Trenutno se počutim zdravega in spočitega, kako bo čez leto dni, ne vem. Veliko je spremenljivk, ki jih je treba vzeti v obzir,« pravi Karabatič, ki se mu kar stemni pred očmi, ko zagleda predvideni koledar za naslednjo sezono.





»EHF od nas želi, da odigramo F4 konec decembra. To je nesmisel. In z novo sezono naj bi liga prvakov štela dvakrat po deset klubov, kar pomeni ogromno tekem. Sploh si ne upam pogledati na koledar, ker je grozovit. Kar slabo mi postane. Nas igralcev nihče nič ne vpraša. To je navadno »sranje«, saj smo mi tisti, ki bomo vse to morali pretrpeti. Razumem, da ima EHF finančne interese, vendar mi smo samo iz mesa in krvi. Poleg tega je tudi še reprezentanca. To je peklenski ritem, ki prinaša tveganje. Tveganje, da se boš poškodoval in izpustil naslednje tekmovanje. Tveganje, da bo tvoja kariera veliko krajša.«