Blaž Janc ima čvrst značaj in zna na igrišču pokazati zobe tekmecem, le malo stvari pride do živega enemu najboljših rokometašev v Evropi. Tudi sars-cov-2 bi njegovo športno telo bržčas premagalo brez težav, a je izbruh koronavirusa le pokazal, da ima 23-letni Sevničan tudi kakšno šibko točko. Prav gotovo ni imun na osamljenost in zlasti negotovost, ki mu razjedata notranji mir, medtem ko na Poljskem čaka, kaj se bo na koncu izcimilo iz vse te godlje.

Med vsemi slovenskimi rokometnimi legionarji je Janc morda v najbolj kočljivi situaciji, podobni junaku Hellerjevega romana, pilotu, ki je hotel zapustiti vojsko in se skliceval na norost, a se ujel v kavelj-22, saj je izpolnil obrazec, kar je pomenilo, da ni nor ... Jancu bi jo lahko zagodla ironija usode, če bi se pandemija dovolj hitro končala, da bi Evropska rokometna zveza uresničila zadnji načrt za rešitev sezone v ligi prvakov, tj. da bi se tekmovanje nadaljevalo junija, ko bi odigrali tekme osmine finala in četrtfinala, nakar bi sklepni turnir v Kölnu organizirali konec avgusta.



Ampak takrat bo najboljše desno krilo zadnjega evropskega prvenstva že član Barcelone. Le kaj bi bilo, če bi se na F4 srečala Barcelona in Kielce, kot sta se lani?



»To bi bilo absurdno, povsem nelogično, če mene vprašate. S 1. julijem mi začne veljati pogodba z Barcelono. Niti zamisliti si ne znam, kaj bi bilo, če bi se mi junija uspelo s Kielcami uvrstiti v polfinale. Bi potem avgusta igral proti klubu, ki bi me že plačeval? Ali za klub, ki me plačuje zdaj, in to proti svojim novim soigralcem, s katerimi bi že opravil priprave? Res ne vem, kaj razmišljajo pri EHF. Nobenega smisla ne vidim v tem. Seveda je zdravje na prvem mestu in če še nekaj časa ne bo rokometa, nobenemu nič hudega. A če bo mogoče, naj poskrbijo, da se bo sezona končala junija ali morda v prvem tednu julija, ali pa naj se čim prej odločijo, da je sezona končana in da jeseni začnemo na novo,« se je nad spletom okoliščin pritoževal Janc in priznal, da mu je v teh dneh kar nekoliko težko trenirati.



Pa ne zato, ker bi mu bilo škoda znoja, pač pa zato, ker sploh ne ve, čemu se sploh trudi, ko gre vsako jutro na daljši tek v naravo in potem v fitnes. »Težko je. Če bi vedel, za kaj treniram, bi bilo vse lažje. Tako pa se nič ne ve. Poljsko prvenstvo je končano, zdaj samo čakamo, kaj bo z ligo prvakov. Če je ne bo več, bi lahko zložil kovčke in se odpravil domov,« je v odsotnosti tekem in adrenalina tudi domotožje malce načelo Janca, čigar dekle Zala je v domovini: »Z njo in bližnjimi bi bilo gotovo lažje počakati, da vse skupaj mine.«
 

Neskončen dan brez svizca

Do takrat je vsak dan enak drugemu kot v filmu Neskončen dan, le brez iste pesmi iz radia. »Zjutraj vstanem, grem na tek, da ohranjam vzdržljivost, potem grem v fitnes v naši dvorani, kjer lahko hkrati vadita po dva rokometaša, ki ohranjata razdaljo. Potem doma kosilo. Dobro, da rad kuham in se tako potem zamotim pred štedilnikom. Potem počitek, zvečer pa kakšna serija, film. Vsak dan isto,« samo še svizca, ki bi napovedal konec zime, ni srečal levoroki strelec, ki bi moral s poljskimi prvaki ravno danes gostiti povratno tekmo osmine finala proti svojemu nekdanjemu klubu Celju, česar se je tako veselil v prejšnjem pogovoru za Delo.



Nesojene tekmece tako sliši in vidi le prek elektronskih naprav, tako kot soigralce. »Veliko smo na zvezi pred whatsappa, facetima in podobno. Zdaj se še več družimo kot prej, na daljavo, pa vseeno. Vsi smo na istem, vsi smo doma, samo čakamo, da nam kdo pove, ali bomo še igrali ali ne,« je pojasnil Janc in dodal, da v klubu še niso posegli po znižanju plač, vendar se zaveda, da bo ob odsotnosti prihodkov tudi to nujno zlo prišlo na vrsto.



Prav zato se tudi EHF tako mrzlično oklepa upanja na srečen konec, F4 v Kölnu je že zdavnaj razprodan, sponzorske pogodbe visijo v zraku ... »Razumem, da so številke visoke, ampak najkrajšo bodo na koncu potegnili klubi in posledično igralci.
Zavedati se moramo tudi, da ne bomo mogli kar iz nič prileteti na igrišče, če bomo zunaj tekmovalnega ritma mesec in pol, bomo potrebovali vsaj tri tedne, da spet pridemo na neko normalno raven, ki ne bo nevarna za naše zdravje. Kot takrat, ko pridemo s poletnih počitnic, ko se začnejo bazične priprave za novo sezono. Res upam, da se bodo stvari razjasnile, ker je tole že precej mučno.«