Marijan Pušnik: Trenerji nismo čudodelci, znamo pa biti pridni in delovni

Za Marijana Pušnika bi težko rekli, da je zgolj eden od nogometnih trenerjev. Korošec iz Dravograda je v svoji karieri malokaterega sopotnika pustil ravnodušnega, s svojo življenjsko energijo in pogledi je dvigoval prah, a volja, želja, odkrivanje nečesa novega, delavnost in ambicioznost so ga na trenerski poti pripeljali zelo daleč. Tudi do dežele vzhajajočega sonca in zdaj še do Delovega nogometnega podkasta VAR.

Korotan, Dravograd, vmes tudi zamejski SAK iz Celovca. To so bile za Pušnika ogrevalne postojanke za preboj na veliki oder. Prvi veliki izziv na slovenski prvoligaški fronti je bilo Celje. »Z Dravogradom smo se prebili na slovenski zemljevid, v prvo ligo, igrali zelo sodoben nogomet z zelo mladimi domačimi fanti. To je opazil takratni prvi mož Celja Darko Klarič. Verjel je vame, ne le on, tudi Marjan Vengust in Tomaž Ambrožič, ki sta še dopolnjevala tričlansko upravo. Dobil sem priložnost, ki je zdaj trenerji ne dobivajo več. Imeli so vizijo, kako trenirati z mladimi. Tudi nekaj taktičnih novosti smo uvedli. Mislim, da sem bil eden od prvih, ki je izbral štiri branilce v liniji. Položaja klasičnega libera ni bilo več. Prvi smo igrali različico zdajšnjega visokega presinga. Skratka, igrali smo drugačen nogomet, osnovno izhodišče pa je bila hitrost,« se je Pušnik vrnil v prvi del trenerske kariere in k v zdajšnjem obdobju skoraj nezaslišano dolgi dobi na trenerskem stolčku enega kluba.

»Štiri leta? To mora biti nekaj narobe in ne prav. Da, to je res nekaj čudnega,« je bil sarkastičen kleni Korošec, ki o sebi pravi, da je športni navdušenec, košarkar, teniški igralec, zdaj, ko je že presegel šest desetletij, (rojstni dan ima na poseben dan, 65 jih bo dopolnil 1. novembra) je zagnan golfist.

Pušnikove zamisli in iskanje pomoči pri alternativnih prijemih so bile del njegovega trenerskega opusa. Pri Celju so ga debelo gledali, ko je povabil motivatorja Smiljana Morija.

»Naš cilj ni bil le, da vzgojimo nogometaša, temveč, da mlade igralce vzgajamo tudi za običajne življenjske izzive. Vsi so mislili, da je Mori psiholog, potem pa jih je učil, kam vlagati denar, kako rokovati z delnicami, zavarovanjem in podobno. Da, na Skalni kleti (tam je nekoč bil dom NK Celje, op. p.) je bilo pestro. Tudi na tribunah je bilo veliko več ljudi, polne so bile,« se spominja obdobja naglega napredovanja kluba in tudi manjšega tekmovalnega razočaranja, ker s Celjani ni osvojil nobeneg lovorike.

Pušnik ima zanimivo mnenje o tem, kolikšen je vpliv trenerja. »Nekje od 15 do 25 odstotkov, več ne. Pomembnejša je ustrezna selekcija, kakovost igralcev in celoten ustroj delovanja kluba. Mi trenerji nismo taki čudodelci, znamo pa biti pridni, sistematični, delovni ljudje. Jasno pa je, da potrebuješ včasih ščepec sreče, da si naredil pravo menjavo ali nisi, ali je tisti igralec zabil gol ali ne.«

Marijan Pušnik (desno) je bil iskriv in tudi duhovit gost Delovega nogometnega podkasta VAR. FOTO: Marko Feist/Delo

Pušnik je tudi edinstven slovenski trener, Maribor je poskušal izvleči iz krize ravno takrat, ko je svoje poglavje začel pisati Zlatko Zahović, pri Olimpiji ga je kot prvega trenerja izbral Milan Mandarić.

»Zame se ni dobro končalo, čeprav sem natanko vedel, kam sem prišel in zakaj. Toda Mandarić in njegov izbranec Ranko Stojić sta prinesla nekaj novega, svežino. Ranko je bil pravi mojster, zvit in pameten. Bile so borbe, ampak med nami ni zamer. Še vedno se dobro razumemo,« je razkril del ozadja iz prvega Olimpijinega obdobja, ki ga je končal ob polovici sezone in na prvem mestu. Imel je tudi prste vmes pri igralskemu vzponu zdajšnjega stebra slovenske reprezentančne obrambe Jake Bijola.

»Zanimivo pri Jaki je, da je bil tako rekoč označen za nenadarjenega. Da ima počasne noge, oče je želel, da bi bil alpski smučar ali napadalec. Kakorkoli, v Splitu sem spoznal športnega direktorja moskovskega CSKA. Rudar je zanj prejel višjo odškodnino, kot je bil njegov proračun. Največ za njegov preboj pa je naredil Vladimir Berezutski (bivši ruski reprezentančni branilec, op. p.). Opazil je, da je idealen za vlogo vrhunskega štoperja. Takrat je bil Jaka zadnji zvezni igralec,« je razkril igralsko preobrazbo slovenskega reprezentanta.

Vrhunec Pušnikove trenerske kariere je bila tujina, najprej Iran, potem Japonska in kot »krona«, kot je povedal, Hajduk. »Če bi rekel, da sem končal fakulteto, potem sem dejansko tri. Prvo v Iranu, drugo na Japonskem, tretjo pa v Splitu,« je povedal Pušnik, ki je v podkastu VAR razkril še veliko več o delovanju na tujem, v okoljih, ki obogatijo življenje in dušo.