Slovenija je dobila novo metropolo: športno

Potem ko Celjani ob 100. obletnici nogometa v mestu ob Savinji osvojili prvi naslov državnih prvakov, je tamkajšnje športnike in športne delavce prežemal ponos. Vsi so si enotni, da je Celje najbolj športno mesto v državi, saj ima prvake tudi pri rokometaših in košarkaricah, pod Starim gradom, Jožefovim hribom in Golovcem pa blestijo judoisti, kegljačice, atleti, občasno hokejisti, kajakaši, rokometašice, smučarji in še bi lahko naštevali ...



Rok Marguč, deskar na snegu: Spomnim se, da sem bi na Skalni kleti, ko je imelo Celje priložnost postati prvak, ampak se ni izšlo. Takrat sem bil verjetno še v srednji šoli. Potem je klub dobil lep štadion, a ni zares navdušil Celjanov. Zdaj pa se je res vse tako izšlo in po 100 letih je naslov tu. Celje je res športno mesto, toliko različnih športov živi, škoda, da gospodarstvo ne more vseh dovolj podpirati. Upam, da bo kmalu te koronske krize konec in da bomo lahko navijali za naše fante. Saj ni treba, da gredo v ligo prvakov, bilo bi pa lepo, če bi preskočili kakšnega tekmeca v kvalifikacijah in si malce napolnili blagajno. Ko so bili pred leti lastniki Ukrajinci, menda v klubu ni ostal niti svinčnik, zato je toliko bolj presenetljivo, da se je tako hitro pobral in postal prvak. Všeč mi je, da stavi na mlade domače fante. To bi moral biti zgled vsem v slovenskih kolektivnih športih.



Luka Žvižej, nekdanji rokometni reprezentant: Priznam, da nogometa nisem dosti spremljal skozi sezono, sem si pa z veseljem ogledal zadnjo tekmo. Fantom lahko samo čestitam, biti državni prvak ni majhna stvar. Koliko so čakali na naslov? Sto let? Pa so ga le dočakali. Naj uživajo, dokler lahko, kar pa ne bo dolgo. Zdaj so si nakopali kar veliko odgovornost, Slovenijo bodo zastopali v kvalifikacijah za ligo prvakov. Tudi nova sezona je že pred vrati, v njej pa ne bodo več lovili, ampak branili. Vsi bodo proti njim imeli dodaten motiv. V rokometnem klubu smo tega vajeni. Sicer pa super. Nekje sem zasledil, da se je prvič zgodilo, da so v enem mestu trije državni prvaki v kolektivnih športih, nogometaši, rokometaši in košarkarice. Še enkrat se je pokazalo, kot radi rečemo, Celje metropola.



Ivo Milovanović, komentator: To je fantastičen uspeh. Čestitke vsem v klubu, od predsednika do ekonoma. To je krona stote obletnice celjskega nogometa. Številne generacije so si želeli naslov, uspelo pa je tej. Celjski klub je dokaz, da je v našem nogometu mogoče uspeti s slovensko stroko, fanti iz okolice. Ekipa je bila dobro vodena, dobro pripravljena, predvsem pa skromnejša po financah od glavnih favoritov Maribora in Olimpije. Velik uspeh za celjski šport nasploh. Celje se lahko pohvali, da je edino mesto, ki ima hkrati nogometnega in rokometnega prvaka. Zdaj je pred vrati Evropa, ta pa bo pokazala, kaj še lahko naredi ta ekipa. Brez podpore okolice, tukaj mislim lokalnega gospodarstva in občinske politike, teh celjskih uspehov ne bi bilo. Videli smo, da je mogoče tudi na tak način priti do najvišje stopnice.



Tone Tiselj, rokometni trener: Moram reči, da sem zelo ponosen. Večer pred tekmo sem bil v stiku s prijateljem in predsednikom kluba Milošem Rovšnikom, s katerim sva včasih igrala. Poznam tudi trenerja Dušana Kosića in Roberta Korena. To so res »fajn« ljudje, pravi delavci. Vesel sem, da jim je uspelo. To je dokaz, da pametna politika in kontinuiteta kakovostnega dela dajeta rezultate. Tudi ko so bili slabi časi, niso posegali za drastičnimi ukrepi. Mislim da so v prejšnji sezoni začeli brez zmage v petih kolih, pa so vseeno vztrajali. Zaupanje mladim slovenskim fantom se je pokazalo kot pravilna usmeritev. Slovenski nogomet in šport bi morala iti v to smer. Vsi nagovori Kosića pred tekmo in izjave po njej kažejo na to, da je velik človek in velik trener.



Miro Kocuvan st., atletska legenda: To je velika stvar za naše nogometaše, ki so bili v mestu pogosto v senci. Čeprav sem rojen Mariborčan, navijam za Celje, kjer živim in delam. Samo potrdilo se je, da je to največje športno mesto v Sloveniji. Tukaj je veliko entuziazma, radi imamo šport. Trenerji so zanesenjaki, dobro je, da dobiš kakšen evro, ampak denar ni glavni motiv. Zdi se mi, da smo Celjani bolj zagnani za delo, to so nam verjetno dali Nemci, ki so bili dolgo tukaj glavni. Jaz sem iz atletike, ki je še vedno močna v mestu, ampak premalo je o njej govora. Imam mlajšega mladinca (Matic Ian Guček; op. p.), ki je dvakrat tekel državni rekord na 400 m ovire, pa se o njem nič ne piše. Tudi v drugih panogah je podobno. To ni prav. Je pa res, da je nogomet nekaj posebnega in naj uživa v trenutku.



Benjamin Verbič, nogometni reprezentant: Vso sezono spremljam to moštvo in sem bil zelo zadovoljen, poznam trenerja Kosića. Sestavili so res lepo ekipo. Jaz sem bil v Celju enkrat drugi in izgubil tri pokalne finale, zato sem res vesel, da je moj matični klub končno prvak. Bil sem na tekmi, ponosen, da sem Celjan, poveselil sem se s fanti, par jih je še iz mojih časov, poznam tudi ostale. Letos je prvič, da je bil nogomet bolj zanimiv od rokometa, upam, da bodo gledalci prišli tudi na štadion v večjem številu kot prej. Mi smo imeli pred petimi leti dobro sezono, ampak ni bilo takšne evforije kot zdaj. A če je bilo 500, 600 gledalcev, je bilo vzdušje dobro. Zdaj je Celje spet v Evropi, čudno bi mi bilo, če bi se z njim srečal v kvalifikacijah, bi bilo pa zanimivo in lepo.



Marjan Fabjan, trener juda: To je nekaj dobrega za celjski nogomet. Ko smo bili prvaki v judu, v časopisih tega sploh ni bilo. A to je množični šport in razlika je očitna. Vse čestitke klubu. Celje je bilo od nekdaj športno mesto. Ne bi mogel reči, zakaj. Prevelike so razlike med posameznimi panogami, da bi jih lahko dal na skupni imenovalec. Pri nas sem denimo jaz »deklica za vse«, predsednik, tajnik, trener; moji judoisti pa nosijo olimpijske kolajne. Nekateri klubi potrebujejo celo vrsto ljudi, da funkcionirajo. S tem pa je povezan denar, ki je v športu pomemben. Vsak, ki da kakšen evro, je dobrodošel. Nič več ni zastonj.



Roman Lešek, atletska legenda: Celje ima veliko tradicijo v športu in enkrat so morali tudi »fuzbalerji« priti na svoj račun. Zdaj so glavni v mestu. Ponosen sem kot Celjan. Pravi športnik ima rad vse športe, takšen sem tudi jaz, zakaj pa ne nogomet, če ga še vsako nedeljo dve uri igram na Kladivarju; v dežju, snegu in toči, če je treba. Nogomet sicer nikdar v Celju ne bo imel takšne veljave kot kje drugje, za to bi potreboval več denarja, ki ga pa nima, saj vidimo, da gredo najboljši nogometaši vsako leto drugam. Upam samo, da se bo bolj prijel pri ljudeh. To je mentaliteta nas Celjanov, hitro se navdušimo in še hitreje ohladimo.



Zmago Sagadin, košarkarski trener: Tekmo sem gledal na Krku s tremi prijatelji, prenašala jo je hrvaška Arena. Vsi smo bili za Celje, jaz kot star Celjan, ostali, ker ima vsak raje, da majhen klub premaga velikega. Zgodilo se je, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Prepirala sta se Maribor in Olimpija, Celje pa je to izkoristilo, ker je imelo odlično pokoronsko sezono. Od srca čestitam in upam, da se zgodi še kdaj, da ne bo to edina krona. Morda bo kdaj prišel spet čas za košarko, ki so jo Celju vzeli portoroški sklepi. Sicer pa je Celje lepo mesto, športno mesto. Vedno smo bili kontra Ljubljani, kontra Mariboru, ti naboji so ves čas prisotni. Igralci so strašno motivirani proti tem domnevnim velikanom in, evo, kanta je pri nas. Zame briljanten rezultat.



Ken Ograjenšek, hokejski reprezentant: Nogomet mi je ob hokeju najljubša športna panoga, seveda sem z zanimanjem pospremil zadnjo tekmo. Že tako je dobro, da se malce prekine prevlada Maribora in Olimpije, ko pa povrh naslov osvoji Celje, sem kot Celjan še toliko bolj vesel. Ko sem v domačem mestu, bivam blizu štadiona. Vstopnice za to zadnjo tekmo resda nisem imel, a ob polčasu sva se z bratom sprehodila do prizorišča, takrat je bilo še kar mirno, pa se odločila, da pogledava še nadaljevanje tekme. Množičnemu rajanju se nato le nisva pridružila, nisva pa skrivala veselja.



Grega Koštomaj, smučarski trener: Nisem ravno domač v nogometu, sem pa z zanimanjem spremljal tekmo in bil vesel, da se je tudi v Celju enkrat zgodil naslov nogometnega prvaka. Celje je športno mesto, šport se goji na vsakem koraku in to se pozna. Rekel bi, da Celjani nismo ravno v prvem planu v državi, nekako želimo stopiti iz sence Ljubljane in Maribora, podobno kot Slovenci želimo izstopiti skozi svojo majhnost in se dokazovati. Od tod večja trma, vztrajnost, strmenje k popolnosti. Kot sem lahko videl iz medijev, so se klubu obrestovali zaupanje, kontinuiteta nekega dela, mladost in želja. Takšne stvari so zaželene v vsakem vrhunskem športu, tudi smučanju.