Maribor in Olimpija odslej za čim boljše pomladno izhodišče

Zaključnih 26 dni prvega dela jubilejnega 30. nogometnega prvenstva se spreminja v peklensko jesen po meri vodilnega Maribora, Olimpije in delno prvaka Celja. Senzacija bi bila, če se vodilni dvojec v naslednjih sedmih kolih ne bi utrdil na vrhu in ušel najbližjim zasledovalcem, odslej številnejšim za enega več: tretjemu Kopru, četrti Muri in petemu Taboru se je namreč v boju za vrh približalo Celje.

Mariborska zmaga brez igralnega sijaja in običajne premoči je odvrnila nezaupanje v dejansko moč in formo Maribora. A na edinstvenem igrišču v Spodnji Šiški že dolgo nihče ni všečno igral in zmagal povrhu. Zadnji, ki je bil prepričljiv zmagovalec, je bil prav Maribor. V minuli sezoni je v sanjski pomladi Šiškarjev v 34. kolu zmagal s 3:0.

Mariborski tabor, z navijaškim vred, je v skrbeh zaradi zdesetkane obrambe, toda prebuja se Jan Mlakar.




Ljubljančan je v obdobju, ko si bo – ob asistenci trenerja Maura Camoranesija – nogometno sodbo pisal sam. Ali bo kariera 22-letnega strelca šla navzgor primerno njegovi nadarjenosti ali pa bo z izkušnjami bogat fant iz Dobrunj le še eden več na seznamu izgubljenih talentov, ki jim je 1. SNL rezervno in najslabše zatočišče za vlogo prvega na vasi.

Jutrišnji štajerski derbi v Celju še ne bo prelomen za nikogar: poraz bi pomenil rahel zastoj, toda Celje in Maribor, ob Olimpiji, bi po vseh zakonitosti morala v zaključnem dejanju leta izkoristiti moč kapitala, širokega igralskega kadra in urejenega delovanja.

Olimpija med pragmatizmom in spektaklom

Slovenska liga prehaja v obdobje, v katerem se bo razdelila na ligo dveh, morda treh hitrosti. Olimpija je z enourno predstavo v Fazaneriji delno nakazala (v veliki meri tudi zaradi taktične zmote Mure v prvem polčasu), kakšna bi lahko bila – agresivna, kombinatorna in premočna. Vodilna lokomotiva, torej. Ob še učinkovitejši igri se bo Milanu Mandariću – če bo treba, bo primaknil še kakšen evro več za naslov – vrnil tudi kakšen izgubljeni mesec življenja zaradi trpljenja ob čakanju na nogometne užitke. Po malem se bo v naslednjih tekmah razkril tudi značaj trenerja Dina Skenderja, ki je doslej ravnal pragmatično in imel predvsem mir, ne glede na to, da je vse, kar je bilo števnega, zavozil.
Osiječan je pred naslednjo uganko: naj njegova Olimpija s pragmatičnostjo tekmuje z Mariborom, ali naj jo spremeni v spektakularno zmagovalko s privlačno igro in goli?

Koper je (še) pravočasno uvidel, kaj (ne) zmore brez Dareta Vršiča. Apačan je v 37. letu starosti igralno mehkejša različica Milanovega »starčka« Zlatana Ibrahimovića in ob res drugih minimalnih napakah v koprskem športnem ustroju zagotavlja bitko za prvaka. Za današnji dvoboj z Bravom naj bi bil Vršič že zdrav.



Mura je v precepu. Tudi strokovne odločitve avtoritativnega trenerja Anteja Šimundže so lahko zmotne in imajo omejitve. Popraviti ali nadomestiti jih je mogoče s kakovostnimi igralci. Soboška slabost v bitki za vrh je omejen igralski kader. Mura se v boj, kot kaže, lahko vrne zgolj s srečnejšo izbiro okrepitev med slovenskimi igralci in še bolj med tujci.



V boju za obstanek so se vrednosti delnic po 12. kolu še bolj znižale zadnjemu Aluminiju. Gorica počasi postaja čvrsto in stabilno moštvo, medtem ko Domžale, ki ne znajo povsem izkoristiti (ne nujno s še več goli) sile in ambicioznosti mladega ostrostrelca Daria Kolobarića, in Bravo za zdaj še pomirja točkovna prednost, čeprav majhna.