V nadaljevanju preberite:

Neustavljivo privlačni Marlon Brando, skrivnostna in ranljiva Vivien Leigh, posilstvo, ki ga nikoli ne vidimo … Drama Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje je predvsem zaradi filmske adaptacije Elie Kazana že tri četrt stoletja del kolektivnega spomina zahodne družbe. Williams velja za enega najpogosteje uprizarjanih ameriških dramatikov pri nas, njegov Tramvaj pa se je v režiji Nine Šorak tokrat ustavil na odru ljubljanske Male Drame.

Nina Šorak (1985), po izobrazbi filozofinja in dramaturginja, se v zadnjih letih čedalje bolj osredotoča na režijo. Že leta 2011 je režirala kratki dokumentarni film Za eno noč, nato pa redno sodelovala z različnimi slovenskimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči in ustvarila vrsto predstav. V osrednjem slovenskem gledališču se je nazadnje predstavila leta 2022, ko je na oder Male Drame postavila dramo Otroci angleške dramatičarke Lucy Kirkwood. Med zanimivejšimi projekti, ki se jih je lotila zadnje čase, je gotovo uprizoritev V agoniji, drugega dela kultne trilogije Miroslava Krleže o Glembajevih. Predstavo si bo maja štirikrat mogoče ogledati v Vili Zlatica.

Z Nino Šorak sva se pogovarjala v ponedeljek dopoldne, še preden je odhitela na vajo. Za vsak primer sem si pripravil nekaj vprašanj o jedrski katastrofi, ki jo je tematizirala v Otrocih, in ranah prve svetovne vojne, ki zaznamujejo Krleževo trilogijo, toda raje sem jih prihranil za prihodnjič, saj je bilo zelo jasno, da je režiserka popolnoma osredotočena na bližajočo se premiero Tramvaja Poželenje. Poleg tega ta mojstrovina odpira toliko različnih tematik, da bi človek o njej lahko razpredal ves dan.