Mili Mile kot kruti, a iskrivi Srečko

Me prav zanima, kako se bo razpletel ta eksperiment. Sedem sekund ni bil trener, zdaj pa je selektor,« približno takole, s kančkom cinizma, je ob pogovoru o tem, kaj velikega lahko opravi mlada nogometna reprezentanca na evrop­skem prvenstvu, komentiral eden najbolj izkušenih in nekoč tudi vplivnih mož slovenskega nogometa.

Gospod se ni zmotil, toda na končno oceno in obračun oprav­ljenega dela bo treba počakati še deset dni. In v tem poročilu bo imel glavno vlogo selektor »enaindvajsetletnikov« Milenko Aćimović.

Mili Mile je še tretjič v ospredju, ne da bi kdaj prej posebej silil tja, razen v igralski karieri, ko so ga izpostavljale njegova igra in virtuozne poteze. Ko je Aćimović stopil v Glihove čevlje, se je tisti hip nemara zdel celo edini ustrezen mož, saj ni konflikten in je domala povsod priljubljen. Bil je in je še popolno nasprotje Primoža Glihe. Toda kakšna so to priporočila – nekonflikten, prijazen, privlačen, priljubljen – za enega najbolj odgovornih položajev v nogometni reprezentančni hierarhiji? Kot da bi v televizijskem šovu izbirali sanjskega moškega. Da, res je, Mile je bil odličen nogometaš, toda tudi nogometaš, ki ni niti približno izkoristil svojega izjemnega daru. Vselej je imel privilegij, tudi zaradi nesrečnega družinskega ozadja, zaradi česar je bil zmeraj vsem kot sin.



S prevzemom selektorskega položaja je dobil po igralski in malo manj prepričljivi funkcionarski (v dveh obdobjih je bil športni direktor pri Olimpiji) še tretjo, mimo vrste, nogomet­no priložnost. Po tem mu v Sloveniji ni enakega, kar pa, bodimo iskreni, le kaže, da v slovenskem nogometu, razen v redkih obdobjih, kljub vsemu in v večini primerov prevladuje pravilo naših. Tudi zdaj, ali morda še bolj kot kdaj prej, šteje prav ta značilnost.

Svoje tretje nogometno poglavje je Aćimović začel odločno in malo po katančevsko, kot da bi želel pokazati, da je zdaj zrel in dovolj moder mož, ki si drzne povleči nepričakovane poteze. Za utrjevanje avtoritete. Izločil je »gnilo jabolko« v podobi tri leta nespornega vodje mlade reprezentance Jana Mlakarja. Kljub bolj trhlim argumentom ni ravnal nujno napačno in je morda stavil na svoj občutek, kot je nekoč Srečko Katanec, a ni bil najbolj prepričljiv. Če kaj, in upoštevajoč časovno oddaljenost, je imel Katanec (tudi on je bil pred A-selekcijo del strokovnega štaba U-21, a prav tako pol sezone trener Gorice v 1. SNL) večinoma prav, ker ni posebej pojasnjeval odločitve, zakaj je nekoga odrezal. Njegov igralski »sin« Mile je že na dolgo in široko razlagal, zakaj.

Aćimovićevo evropsko prvenstvo na slovenskih tleh ni le tekmovanje, na katerem bo sodeloval s svojimi fanti. V najtežji možni skupini proti evropskim prvakom, petkratnim Špancem in Italijanom ter enkratnim Čehom, realno nihče ne zahteva čudežev od reprezentantov, a to še zdaleč ne pomeni, da jim bo oproščeno vse. Sloviti in močnejši tekmeci bodo predvsem dali odgovor, ali je Aćimović lahko nova trenerska različica Katanca. Sicer težko primerljiva v vsem.