Tega pogleda na gore se nikdar ne naveličaš

Slovenija ima nekaj kotičkov z izjemnimi gorskimi kulisami, kot vemo, imamo za morske pač pičle možnosti. Skalna krasotja občudujemo v Tamarju, Kranjski Gori, iz Gozda - Martuljka, v Logarski dolini in seveda na Zgornjem Jezerskem. Dolinica, o kateri ni nenavaden podatek, da je bila nekoč pod jezersko gladino, na severu meji na Avstrijo, na jugu si podaja roko z občino Preddvor, ko govorimo o kulisi, pa gre za Grintovce, verižje Kamniško-Savinjskih Alp.

Na Šenkovi domačiji so bile skozi zgodovino zelo pomembne ženske, zdaj je glavna Polona Virnik Karničar. FOTO: Grega Kališnik

Tam stoji tudi turistična kmetija Šenkova domačija, ob njej je kamp. Ta je turistično naravnano stroko pod plaščem britanskega časnika The Guardian prepričal, da so mu namenili evropsko prvenstvo, kar zadeva avtokampe na najlepših lokacijah. Po domače, skoraj povsod po Evropi je lepo kampirati, na Zgornjem Jezerskem najlepše. Na četrto mesto kampov v najlepšem okolju se je usidral kamp Menina v Savinjski dolini.

»Česa takega nismo niti v sanjah pričakovali,« pove Polona Virnik Karničar, nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ker ima dva priimka, jo navajam kot Polono. In precizira: »Ne gre za najlepši kamp, ampak kamp na najlepši lokaciji.« Kako so osvojili prvo mesto, ugibava. Je k temu pripomogel Boris Johnson, ki je s soprogo pred tremi leti bival v jezerski Vili Planinki? »On najbrž nima pojma, da je tukaj kakšen kamp,« v smehu pravi Polona, ki sumi, da je šlo ocenjevanje kampov prek portala Pitchup, »na katerem so tudi naši podatki«.

Prostor za kampiranje

Turistično gledano so na domačiji s kampom, natančneje prostorom za kampiranje, pravzaprav začeli, in to pred petnajstimi leti. Gre za del dopolnilne dejavnosti na kmetiji. »K temu so nas nagovorili predvsem taborniki in planinci. Šenkova domačija v kampu gosti 90 odstotkov tujcev, v sobah in apartmajih je razmerje z domačimi pol - pol.«

Kmetija ni bila samostojna od leta 1885 do 1946, bila je del sosednje kmetije, poprej v lasti Šenkov. Po drugi vojni je veliko škodo naredila nacionalizacija. »Moj praded Josip je imel dvajset zaposlenih, trgovino, gostilno, sobe in tri žage. Večino so mu pobrali, zemljo nacionalizirali, domačim pa pustili le stanovanje.« V upravljanje je Šenkovo kmetijo dobil dedek Ludvik.

Šenkova domačija z gručasto postavitvijo stavb z leseno kritino je biser alpske arhitekture, katere zgodovina sega več kot petsto let v preteklost. Glavna hiša se domnevno ponaša z letnico 1521 in naselbina je nastala po odteku velikega jezera v 14. stoletju. Jezero opisuje tudi Valvasor, odteklo je ob velikem beljaškem potresu, ko se je podrla gora Dobrač na avstrijskem Koroškem.

Danes na domačiji živijo tri generacije: »Z možem Drejcem imava tri otroke, dva sta še doma, eden živi v Kranju, pa moja mama.« Vnukov še ni, bilo pa je obdobje štirih generacij, ko je bila živa še babica Mimi. »Kmetija se deduje po ženskih linijah, ženske smo bile tukaj skozi zgodovino zelo pomembne.«

Sobe in apartmaji so poimenovani po dejavnostih. FOTO: Primož Šenk

Na domačiji je osem stavb. Z gospodarico se pogovarjava v preužitkarski hiši, Preužitkarci, ki je bila obnovljena leta 2014. Gre za veliko hišo, »kar kaže oziroma je kazalo na neko premožnost«. Potem je tu stara, glavna hiša, ki je kulturni spomenik. »Obnavljali smo jo v dveh fazah. Potem imamo našo stanovanjsko hišo, ki smo jo naredili v 80. letih, imamo lopo, pa delavnico, hlev, v katerem so kure, prašiči in zajčki, potem ta veliki pod, tam so ovce in krave, zgoraj seno, na strehi imamo sončno elektrarno. Pa Volovjek, namenjen kampiranju, večji del v njem je zalogovnik za sekance in peč. Tam so vece, kopalnica, sanitarije za kamp. V glavni in preužitkarski hiši so štirje apartmaji in sedem sob,« našteva Polona. Sobe in apartmaje imajo od leta 2014.

Kmetovanje po starem

»Pred tem je bila tu kmetija. Babica je kmetovala po starem, z mlečno proizvodnjo, imeli smo nekaj krav, oddajali mleko in od tega živeli, mami je hodila v službo. Dokler se nisem leta 1997 poročila z Drejcem Karničarjem, smo kmetijo furale tri ženske, babica, moja mama Brigita in jaz.«

Ljudje, ki so poselili dolino, »so si lepo razdelili zemljišča, dolina, če jo pogledamo od zgoraj, je pahljačasta, zemlja je razdeljena z jesenovimi drevoredi«.

Zakaj so šli v turizem? »Jezersko je bilo že pred drugo svetovno vojno turistično zelo razvito, tu je bila očesna klinika, ki je še bolj cvetela pozneje, v Jugoslaviji, in vsaka hiša je imela tujske sobe, tako so jim rekli.« Turistično društvo so ustanovili leta 1932. Ob skoku v 20. stoletje, ko so postavili Češko kočo, pa so iz Avstro-Ogrske na veliko prihajali Čehi.

Glavna hiša je spomeniško zaščitena od leta 1949. O njej se je ogromno pisalo in ugibalo, Polona pa je ves čas živela z zavestjo, koliko je stavba vredna, da jo je treba ohraniti. »Po gimnaziji sem šla na ekonomsko fakulteto študirat turizem, bil je čas osamosvojitve, ko so se začele pojavljati prve turistične kmetije ...« Ampak bila so leta stagnacije, lepote in mrtvila. Turizem se je začel porojevati okoli leta 2010, ko so dobili novega župana Jurija Markiča. »Prej sem delala v neki kranjski firmi, leta 2009 pa sem ostala doma. Vedeli smo, da ne moremo hoditi v službe samo zato, da bomo na domačiji popravljali stavbe.«

Mož Drejc je imel izkušnje iz Češke koče, kjer je bil njegov oče Andrej 40 let oskrbnik, »imel je vpogled v planinski del turizma, jaz sem imela čez kmetovanje. Takrat sem prevzela turistično društvo in imeli smo zagon. Intenzivno sva začela gospodariti z gozdom, ki smo ga imeli v Avstriji, tam smo zgradili cesto, da smo do svojega lesa sploh lahko prišli. Les je bil zagonski kapital.«

Hkrati so se v turizem vrgli v kampu Cvet gora, kakšno leto kasneje je zaživela vila Koman, pa Planinka, »bili smo ekipa relativno mladih, neumnih, z nekaj izkušnjami in smo zagnali kolesje, ki se še vedno vrti. Pridružujejo se nam novi člani, novi ponudniki. Na sceno je prišel še Marjan Batagelj s svojim Boutique hotelom Vila Planinka, s svojim konceptom, Drejc kot zdajšnji župan kar dobro fura občino. Z mehkimi pristopi, ker ne želimo, da nas turisti preplavijo.«

Hribi, mir, zeleno

Zakaj je Jezersko, kar je? »Bistvo so hribi, mir, zeleno. Če pustiva ob strani par poletnih vikendov, ko je ljudi morda malo preveč, je med tednom drugače, na Jezerskem so tedaj samo gostje, ki tu bivajo. Zunaj poletnega časa pa še teh ni.« Glede miru, med vožnjo po vasi me prometna signalizacija opozori, naj zmanjšam hrup, kar je verjetno dosegljivo z zmanjšanjem hitrosti. Predvsem gre za opozorilo motoristom.

Sobivanje. FOTO: Primož Šenk

Nazaj h gostom, kaj tukaj počnejo? »Imamo vse tipe hoje, od preprostih do zahtevnejših sprehodov, od preprostih do zelo zahtevnih pohodniških tur, alpinizma, turnega smučanja do feratarstva. Tudi kolesariti se da, lahko zahtevno gorsko, lahko po cesti, čedalje več je povpraševanja po električnih kolesih.«

Jezersko kaj pogreša? Polona se priduša, da je odločno premalo gostinske ponudbe, hrano bi lahko ponujala kakšna kmetija več. »Mogoče bi bilo fajn, da bi bili eni specializirani za nastanitve, drugi za hrano ...« Obeduje se na Jezerskem pri planšarskem jezeru, kjer so gostišče podrli in gradijo novo, pa v gostišču Valerija, Kočni, vili Planinki, na Spodnjem Jezerskem je Kanonir ...

Kopanje in plavanje? Načeloma sta mogoči v Planšarskem jezeru, a to je za pogumne, Nizozemce, severnjake. Z jezerom je tako, pove Polona, kadar je v njem voda, je državno, kadar je suho, je pa od kmeta. Jezero je umetno, če bi po njem preveč brskali, bi lahko odčepili kak sifon ...

In pozimi? Nekaj ponudnikov in občina so naredili javno-zasebno partnerstvo Park Jezersko, »spet smo poskrbeli za nekaj smučanja, mini vlečnico, letos smo imeli tubing, osnova, na kateri je nekoč začel že Davo Karničar, je pa smučarski tek«. Če je zima, dve leti je ni bilo, imajo 15 kilometrov tekaških prog. V časih, ko je bilo snega obilo, sta bili dve smučišči in je bila na Jezerskem zimska sezona močnejša od poletne.

Na njihov prostor za kampiranje prihajajo z avtodomi, prikolicami in šotori. »Trudimo se, da prostor pravočasno pripravimo za sezono, naša osnovna dejavnost pa je še vedno kmetovanje. Poleg priprave okolja za goste morajo površine zasejati, posaditi in zagraditi za živino. »Se prilagajamo, smo tukaj, živimo tukaj, in če kdo želi priti, ga sprejmemo.«

Žlaht(i)no

Trenutno imajo zaposleni dve domačinki, ki pa sta v žlahti. Kuharica je trenutno na porodniški, druga sorodnica pomaga pri urejanju vrtov. Polonin in Drejčev sin Kristjan skrbi za živali, pri strežbi gostov, pomaga tudi v kuhinji. Hčerka Maša skrbi za rezervacije, recepcijo, strežbo in sprejem gostov, Drejčeva neke vrste nečakinja pa za sobe in čistočo. »Ena gospa, v bistvu moja mačeha, torej žena mojega očeta, domačinka, pomaga, kuha. Moja mami, ki ni bila poročena, skrbi za kure ...« Mama, mačeha, vsi skupaj, lepo, a ne?

Poleti si pomagajo s študenti in prostovoljci. Imajo veliko ročnega dela, pač ekološka pridelava. Ogromno je treba predvsem opleti, urediti vrtove in njive. »Prostovoljci pridejo poleti, pri nas bivajo kot del ekipe, v zameno za bivanje in hrano pa pri nas nekaj ur delajo. Zanje imamo, če je polno z gosti, poseben prostor za prenočevanje.« Petega maja že tretjič prideta dva Američana, stara 65 plus. Prostovoljce dobijo na portalu Woof, Worldwide Opportunities on Organic Farms. Največ je Američanov.

V kampu pa je največ Nizozemcev, Čehov in Nemcev, Čehov zaradi Češke koče. V sobah je največ Nemcev, Čehov, Belgijcev, pa tudi Slovencev. Poleti imajo večinoma zasedeno vse, »če bi poletje lahko porazdelili čez vse leto, bi bilo ravno prav«. Na domačijo prihajajo gostje različnih spektrov, druži jih ljubezen do narave.

Krškopoljci. FOTO: Primož Šenk

Od avtohtonih pasem imajo krave cike, jezersko-solčavske ovce, krškopoljske prašiče in kure štajerke. Od zelenjave »vsega po malem, žita nimamo. Solato imamo vse leto, v treh rastlinjakih. Vse, kar rabimo za našo kuharijo, je domače. Meso, zelenjava, krompir, dokupimo sadje, imamo svoj jabolčni sok, korenčkov sok, pesni sok z jabolki, mlečne izdelke kupujemo v vasi.«

Imena imajo hiše, pa tudi sobe, po dejavnostih in pomenu. V Preužitkarci so sobe Kaša, Špajza, Gank in Kamra. V stari hiši so sobe in apartmaji Kovačnica, Jagrska soba, Šuštarska soba, Pekarnica, Furmanska, Golcarska, Ovčarska ... Spalnice, Lenuharnice ni. V apartmajih si lahko gostje kuhajo sami, na domačiji ponujajo zajtrke in večerje.

Če človek živi v čudovitem okolju in ga vsak dan gleda, lahko za bonus narave izgubi občutek. Je Poloni in njenim na Jezerskem lepo? »Ja, zelo lepo nam je. Tega pogleda na gore se nikdar ne naveličaš.« Na telefonu ima milijon posnetkov Grintovcev. Vedno je malo drugače, različna svetloba, oblaki ...

Hribi so jim blizu, dedek je bil skalaš, »moj Drejc vrhunski alpinist, tudi sama sem prehodila precej hribov, bila sem na Mont Blancu, kar nekaj sem presmučala. Zato so nam hribi bolj pri srcu.« In tistim, ki pridejo k njim, tudi.