Jedinko Perica: Zahović je kralj slovenskega nogometa

Kdo se ne spomni njegovega poveljevanja obrambi Olimpije, ko je ta s kakovostjo jugoslovanske prve lige ob osamosvojitvi države pristala v slovenskem elitnem razredu. Čokate postave, a dolgega koraka je s skodrano pričesko ala bundesliga v vlogi libera, tej izumrli nogometni vrsti, pustil neizbrisen pečat.

Jedinko Perica je bil vodja na igrišču in v zeleno-beli slačilnici, velik motivator, brezkompromisen na igrišču, v družbi pa še danes brez dlake na jeziku, anekdote in šale stresa iz rokava. Štiriinšestdesetletnik iz Kaknja v BiH, ki si je ustvaril družino in dom v Ljubljani, danes vodi tretjeligaša Svobodo.

Težave s trenersko licenco

Dolgo ga ni bilo na trenerski sceni, potem ko je v dveh mandatih sedel na klopi Olimpije (od avgusta 1996 do oktobra 1998 ter od julija 1999 do marca 2000). Vodil je tudi Kočevje, Ljubljano, Beltince in Zagorje.

»Dolgo nisem imel trenerske licence, sprva sem klube vodil kot predstavnik kluba. To pozneje ni bilo več mogoče, zato sem šel v trenersko šolo. Seminar sem opravil, na preizkusu sem poznal odgovore na vsa vprašanja, toda Marko Pocrnjič, ki je vodil izobraževanje, je menil, da sem vse prepisal. Bil sem zelo razočaran, sprva sem mislil celo tožiti Pocrnjiča, a me je Zdenko Verdenik odvrnil od tega. Potem sem šel v nogometno akademijo BiH, izobraževanje je trajalo štiri leta, bilo je razdeljeno na štirikrat po deset dni na leto. V diplomski nalogi sem se ukvarjal z delom vseh selekcij italijanskega velikana Interja iz Milana. V tem obdobju so na slovenski sceni kar malo pozabili name, sam sem se skupaj z ženo posvetil gostinskemu poslu in tako sem se za lep čas oddaljil od dela v nogometu, čeprav sem ves čas pozorno spremljal, kaj se dogaja,« je dolgo odsotnost pojasnil Perica, ki je zdaj s Svobodo v mirovanju zaradi epidemije.

S Svobodo želi v drugo ligo

»Vodenje Svobode je zame pravi balzam, prav nobenega pritiska ne čutim. Predsednik kluba Esad Aličaić je nor na nogomet v pozitivnem smislu. V klub vlaga lasten denar, dela na razvoju kluba, hkrati pa ne nalaga nepotrebnega pritiska. V primerjavi s prvoligaškimi obveznostmi se zdaj na nek način tudi odpočijem od nogometa. Tam je vse drugače, večje so zahteve, pritiski za dober rezultat, saj gre za profesionalne razmere. Glavni cilj je, da se uvrstimo v drugo ligo. Letos nam je to preprečila epidemija covida-19. Zdaj bomo ponovno poskusili, čeprav smo nekaj novih igralcev dobili šele tik pred začetkom sezone. Vseeno sem zadovoljen z ekipo, kateri bomo dodali dva ali tri novince, da še okrepimo konkurenco. Ves čas spremljam mlade igralce iz naše in ostalih lig, analiziram tekmece in tako naprej. Spet sem povsem v nogometnem filmu, močno sem motiviran za delo, napredovanje in uvrstitev v drugo ligo,« pravi šef trenutno drugouvrščenega moštva 3. SNL-zahod, mestni tekmec Ilirija ima točko prednosti.

Pohvalno o Šimundži in Muri

Ko je govora o prvi ligi in Olimpiji, ne razmetava ravno z bonbončki.

»Olimpija sploh ni več ljubljanski klub, sem prihajajo igralci, ki jih po svojem okusu in interesu pripelje aktualni trener oziroma športni direktor. Če je Srb, bodo prišli srbski igralci, če je Hrvat, bodo prišli njegovi rojaki. Ne morem se strinjati, da je tekma med Olimpijo in Celjem derbi, pa spoštujem Celjane in njihove dosežke. Toda ve se, derbi je lahko samo med Olimpijo in Mariborom. Prvo ligo v glavnem spremljam prek televizije, ne vidim pa nekega presežka, malokdo izstopa, pa še to poredkoma. Najraje spremljam Muro, ker ima dušo, igralci so predani igrajo kolektivno, srčno. Vidi se, da je bil Ante Šimundža odličen igralec, ima občutek za igro in vodenje ekipe.«

Domača stroka je zapostavljena

Ljubljančan, ki mu srce še vedno bije za Olimpijo, nima težav s pohvalami na račun Štajercev, sploh pa ne, ko gre za Zlatka Zahovića.

»Zahović je kralj slovenskega nogometa. Po mojem mnenju sta skupaj z Rudijem Zavrlom postavila temelje sodobnega slovenskega nogometa. Zahoviću bi dal na izbiro, ali želi biti selektor ali predsednik Nogometne zveze Slovenije. On je nogometna osebnost številka 1 pri nas, pravi vodja s posebno karizmo. Žal podobnega človeka Olimpija nima. Vidimo, kaj se zdaj dogaja v Mariboru brez Zahovića; na grd način so se znebili njegovega sina, menjajo trenerje, rezultati so slabi,« ugotavlja Perica, ki je v dresu Olimpije igral sedem sezon (1986-1992; 189 tekem, 14 golov). Kot trener je Olimpijo vodil na 130 tekmah, ker je največ med vsemi trenerji Olimpije od leta 1991 dalje, je raziskal Optažabar.



O statusu domačih strokovnjakov v prvoligaških klubih govori z veliko nejevolje.

»V Sloveniji smo domači trenerji podcenjeni, po drugi strani pa Hrvati vabijo Slovence. Matjaž Kek je bil zelo uspešen z Rijeko, hoteli so ga v Dinamu, pa Hajduku, mnogi ga v prihodnosti vidijo kot selektorja Hrvaške. Zdaj je Matjaž Rožman v Rijeki, ki je med najbolje organiziranimi klubi pri sosedih. Pri nas domače trenerje tudi v primeru dobrih rezultatov vztrajno rušijo, veliko je nevoščljivosti, dolgoročne podpore ni. Podobno se je dogajalo tudi meni v Olimpiji. Tega preprosto ne razumem.«

Ponosen na Ačimovića

Trener Perica je tako rekoč nogometni oče Milenka Ačimovića, ki mu je ob prihodu v Olimpijo takoj namenil vidno vlogo v članski zasedbi in mu pomagal pri uveljavitvi ter poznejši uspešni karieri. Zato ni moč spregledati njegovega ponosa ob komentiranju nove vloge Ačimovića, ki je postal selektor mlade reprezentance Slovenije.

»Mile je kot športni direktor Olimpije veliko sodeloval z Darkom Karapetrovićem in Andrejem Razdrhom. V svoji bogati igralski karieri je imel številne dobre stratege, imel je mnoge priložnosti, da se česa nauči. Njegovo imenovanje za selektorja mlade reprezentance je pravilna odločitev. Razume nogomet, ima trenersko izobrazbo, je ambiciozen in v najboljših letih, da se dokaže in še napreduje. Čestitam mu za to vlogo,« sporoča legenda Olimpije Jedinko Perica.