Doma ugnali prvaka in obstali v skupini, zdaj bi na vrh

Sedemnajst let bo minilo od zadnjega, petega naslova evropskih prvakov nekoč vladarjev mlajših kategorij. Italijani ne skrivajo, da bodo v Slovenijo danes dopotovali s spominom na finale iz leta 2004 v Bochumu, ko so prepričljivo s 3:0 premagali Srbijo, in želijo končati predolg niz brez zmagoslavja. Nanj so sicer računali na zadnjem euru na domačih tleh. Bitka za naslov se jim je presenetljivo izmuznila po porazu proti (Poljski (0:1), obstali so kar v kvalifikacijski skupini.

Pred dvema letoma so Italijani v ospredju z najboljšim igralcem Federicom Chieso v skupini s 3:1 premagali pozneje evropske prvake Špance, ki se jih očitno ne morejo otresti. Zanesljiva uvrstitev na euro, začinjena z osmimi zmagami in po enim porazom ter neodločenim izidom z razliko v golih 27:5, prepričljivo potrjuje ideološki zasuk od obrambne filozofije, ki so jo v italijanskih mlajših kategorijah po vzoru na člansko reprezentanco negovali pred leti.

Italijanski nogometni ustvarjalci so spoznali, da doktrina, ki je dala svetovnemu nogometu ničkoliko učnih ur vrhunsko taktično organizirane igre in pisala zgodovinska poglavja, v sodobnem nogometu ne more preživeti več. Lotili so se zanje težke prenove in posnemanja tekmecev, ki že obvladujejo hitrost osvajanja prostora in napadalnih akcij z žogo v svojih nogah, a vendar v soglasju s svojimi tradicionalnimi vrednotami.

»Čudovite kvalifikacije so bile sad zavzetosti številnih igralcev. Vsi bi si zaslužili priložnost igrati na evropskem prvenstvu in žal mi je za tiste, ki jih nisem mogel uvrstiti na seznam, in za poškodovane. Izbira ni bila lahka. Sestavili smo zelo mlado moštvo, sestavljeno iz igralcev, rojenih med letoma 19999 in 2002, le s tremi igralci, rojenimi leta 1998. Ne bo lahko, vendar sem prepričan, da bodo fantje pokazali kakovost in zagnanost,« je na današnjo pot iz Pise do letališča Jožeta Pučnika azzurrine pospremil 54-letni selektor Paolo Nicolato, ki je po domačem euru nasledil Luigija Di Biagia.

Primerjava z lanskim prijateljskim dvobojem s Slovenijo, ki se je razpletel z italijansko zmago z 2:1, ne razkriva veliko, saj je selektor izbral skoraj povsem novo zasedbo, v kateri ima vidnejši zvezdniški status zgolj Milanov zvezni igralec Sandro Tonali. Toda razdiralec igre iz Brescie ni mojster in igralec za virtuozne vložke, temveč osebnost, ki drži skupaj fante na igrišču in v slačilnici ter narekuje moštveni duh.

Brez Buffonovega naslednika

Podobno kot pri večini najboljših reprezentanc bi tudi Italijani lahko predstavitev moštva začeli s tem, koga od že uveljavljenih zvezdnikov ni. Na primer, Milanovega vratarja Gianluigija Donnarumme, letnika 1999 in nespornega naslednika Gianluigija Buffona. Toda tudi pomlajena zasedba premore nekaj mojstrov, kot je eden od najbolj izkušenih igralcev in strelec treh golov v kvalifikacijah, kapetan Patrick Crutone. A zanj bi euro lahko bil prelomen, potem ko ga je pred dvema letoma od Milana za 28 milijonov evrov odkupil Wolverhampton in se sooča s težavno uveljavitvijo v članski in zahtevnejši konkurenci.

Najbolj vroč igralec ta hip je 22-letni napadalec Genoe Gianluca Scamacca, soigralec slovenskega reprezentanta Mihe Zajca. Ne bo ga težko prepoznati, visok je 195 cm. S šestimi goli je bil prvi strelec v kvalifikacijah, in tudi simbol rodu, ki je pred tremi leti na evropskem prvenstvu do 19 let v finalu izgubil s Portugalsko (1:3).