Zdaj bi morale potegniti donedavne Dragićeve desne in leve roke

Ljubljana – Marko Milič je bil kapetan slovenske reprezentance, s katero je doživel marsikaj. Dobro in slabo. A pri 41 letih ter v vlogah svetovalca članske izbrane vrste in mentorja mladih selekcij ugotavlja, da očitno še ni videl vsega. Če je bila nekoč negotovost posledica muhavosti košarkarjev, ima zdaj korenine v »organiziranem kaosu« pod okriljem mednarodne zveze FIBA.
 

Čez tri tedne bo minilo šele leto dni od zmagoslavja Slovenije na EP, a v kvalifikacijah za SP 2019 je že zašla v zapleten labirint. Je lani presegla realne zmožnosti ali letos odločno zaostaja za njimi?

Reprezentanca je lani dosegla izjemen uspeh, a ne moremo reči, da je bil naključen. Imela je vso potrebno kakovost. Toda trije udarni košarkarji tiste zasedbe – Goran Dragić, Luka Dončić in Anthony Randolph – niso odigrali niti ene tekme v kvalifikacijah, Aleksej Nikolić je manjkal na treh tekmah, Gašper Vidmar na treh, Edo Murić na dveh, zaman pa smo upali tudi na okrevanje Zorana Dragića. To je za slovensko košarko domala nenadomestljiva izguba, ki je posledica Gogijeve upokojitve, neusklajenosti med FIBA, evroligo in nacionalnimi zvezami, poškodb in tudi neopravičenih odsotnosti.
 

Največji davek pa plačujejo igralci, ki se odzivajo na selektorjevo vabilo in poskušajo nositi od lani močno raztegnjene čevlje.

Res je. Rade volje pridejo in dajejo maksimum, ki so ga sposobni, v klube pa se vrnejo popljuvani. Javnost pač pozablja, da ti fantje niso na ravni lanskega zlatega moštva. Ne moremo košarkarju, ki igra v slovenski ligi po deset minut na tekmo, naložiti bremena, da mora blesteti na ravni evropskega prvaka. Z igralci, ki zavrnejo vabilo, ne bi delal v rokavicah. Pri tistih, ki glede na okoliščine dajejo vse od sebe, pa bi kazal razumevanje in jih podpiral. Vedeti moramo, da je nekaj drugega, če v akciji sodelujejo Dragić, Dončić in Randolph ali Luka Rupnik, Miha Lapornik in Sašo Zagorac.


 

A hkrati niti »preživeli« iz zlatega moštva niso pokazali vodstvene žilice. Je sprejemljivo, da je Klemen Prepelič, ki je želel naslediti kapetansko vlogo, po štirih porazih v šestih tekmah napovedal, da ga v nadaljevanju kvalifikacij ne bomo videli?

Lahko razumem upokojitev Gorana Dragića, saj je igral za reprezentanco od leta 2006. Zdaj pa bi morali potegniti fantje, ki so bili dolgo njegove desne ali leve roke. Izgovori, da so v negotovosti, ker so podpisali pogodbe z novimi klubi, nimajo prave teže. Vsak košarkar najbolje pozna svoje prioritete in ve, kam mednje umešča domoljubje. Če pridejo vsi najboljši, imamo odlično reprezentanco, ob odsotnosti treh ali štirih pa imamo velike težave. A če zvezdnikov ni, bi morali nadomestne sile toliko pogumneje prevzeti moštvo za naslednjih pet, deset let, ne pa bežati od odgovornosti. Spomnimo se, kako je Gogi stopil v ospredje po Lakovičevem rodu, Jaka pa po našem.
 

V vaših časih se reprezentanca ni mogla zbrati v popolni zasedbi zaradi številnih osebnih kapric. Se zdaj igralci skrivajo tudi v praznini, ki jo je povzročila razdrobljenost svetovne košarke?

Komu bo klub dovolil igrati za reprezentanco in komu ne, je eno poglavje. Kdo raje leži doma, kar se nam dogaja že pri mladih selekcijah, pa drugo. Že 16- ali 17-letniki vztrajajo, da potrebujejo prosto poletje in postavljajo osebne načrte pred reprezentančna tekmovanja. Ne zavedajo se, da športnik potrebuje domače sidrišče že med aktivno kariero, po njej pa se čustveno polni z lepimi spomini s tekem v državnem dresu. Tudi okolje vidi reprezentanta povsem drugače. Celo klubski šefi, ki te uradno ne želijo pustiti na priprave izbrane vrste, začnejo spoštovati tvojo pripadnost.


 

Toda kako ukrepati proti klubom in zvezam, ki zlorabljajo očitno brezvladje?

Osebno bi se kot evropski prvak postavil bolj čvrsto. Vodilnim možem FIBA bi požugal, da bomo v kvalifikacijah igrali z mladinci, če nam ne bodo zagotovili pravičnih razmer za tekmovanje. Pa naj se izjasnijo, ali se želijo odpovedati rodu Luke Dončića. Slovenska zveza pač lahko računa le na košarkarje, ki jim klubi iz lige NBA, evrolige, španske ali turške lige ne postavljajo previsokih ovir, in hkrati želijo igrati za reprezentanco. Na druge nima vpliva. Sramotno je, da se tako dolgo prepirajo za prevlado v evropski košarki. Ko se je spor začel, sem mislil, da bo trajal eno poletje, a da se bodo že nekako dogovorili. Zdaj so minila tri leta zgolj od zadnjega zapleta z ustrojem kvalifikacij za SP, korenine vsega skupaj pa segajo v prejšnje tisočletje. Zdajšnji sistem je neregularen, saj reprezentance na vsaki tekmi igrajo z drugačnimi zasedbami in ključno vprašanje je, kdaj boš naletel na katero.


 

Medtem čas hitro mineva. Dragić je debitiral na SP 2006, na katerem ste vi končali reprezentančno pot, zdaj bi moral postati prirojeni vodja Slovenije Luka Dončić. Pa bo »utegnil« prevzeti to vlogo?

Pravega Dončića moramo šele videti. Letos ima opravičljive razloge, že prihodnje leto pa bi se moral izjasniti, ali želi biti št. 1 reprezentance. Če bo začel preskakovati obveznosti, lahko pričakujemo osip tudi pri drugih igralcih. Že lani smo imeli izjemen rod fantov do 20. leta z Dončićem, Čančarjem, Mesičkom, Šiškom in Macuro, pa se niso mogli zbrati za EP, na katerem bi bržkone osvojili zlato kolajno. Dobro, na voljo imajo še dobro desetletje.
 

Je lahko samostojna pot Dončića, ki je odšel v Španijo pri 13 letih in do lani ni branil barv Slovenije niti na mladinskih prvenstvih, preveč mamljiv zgled in ovira pri ohranjanju reprezentančnega kulta?

Vse preveč otrok sanjari o zelo zgodnjem odhodu v tujino. Pozabljajo pa, da je Luka neverjetno zrel, zato je bil kos izzivom, in ko se zdaj pogovarjaš z njim, imaš občutek, da je star 30 let. Hkrati ne smemo pozabiti, da se je Real pulil zanj. Če se sam ponujaš kakšni španski akademiji, ki vzgaja košarkarje do 18. leta, pa imaš veliko slabše izhodišče. Kje, v tretji ali četrti španski ligi, končajo vsi tisti, ki niso tako božansko nadarjeni kot Luka?
 

Dončić bo zaigral v ligi NBA leto dni mlajši kot vi leta 1997. Kaj mu napovedujete?

Zagotovo tudi občasen pristanek na trdnih tleh, saj mu bodo tako tekmeci kot kakšen soigralec poskusili dopovedati, da je vendarle novinec iz Evrope. Toda glede na njegove sposobnosti, samozavest in izhodišče ob prestopu mu ne bo hudo. V prvi sezoni verjetno še ne bo mogel igrati na konstantno zelo visoki ravni. Pripravljen bo za vrhunske prebliske, zaradi katerih bi lahko postal hit, sčasoma pa se bo Dallasovo moštvo oblikovalo okoli njega. Star je komaj 19 let in s čvrsto pogodbo v žepu, zato čas dela zanj. Ostati mora zdrav in paziti, da ne bodo Američani poskusili narediti iz njega mišičnjaka, tako kot so pred 25 leti iz Tonija Kukoča.
 

Kaj bi pomenilo za Slovenijo, če se ne bi uvrstila na SP?

Navijači bi bili zelo razočarani, reprezentanca pa bo še tri leta evropski prvak. V tem času bi morali usposobiti košarkarje naslednjih rodov. V vsakem imamo dva ali tri zelo obetavne fante tudi za raven evrolige, predvsem odlične branilce. Da bi bili dosežki mladih reprezentanc nekoliko boljši, pa nam kronično primanjkuje izrazito visokih košarkarjev. Le izjemoma najdemo fante nad 203 cm, zato so tekmeci neredko po deset centimetrov višji. Klubi glede na razmere dobro delajo, čeprav premalo individualno, zato menim, da je prihodnost svetla. Le trenutne razmere so turbulentne.