Eni z desetdnevno zamudo, drugi sploh ne bodo prišli

Ljubljana – Rado Trifunović je že pri kovanju prvih načrtov za drugi krog kvalifikacij za SP 2019 vedel, da je poleg reprezentančno upokojenega Gorana Dragića vsaj za eno leto izgubil še drugega slovenskega košarkarja v ligi NBA – Luko Dončića. Nato so se mu štrene začele zapletati na raznih koncih in krajih, toda v pričakovanju soočenj z Latvijo 14. septembra in Turčijo tri dni pozneje ostaja neomajen. »Gremo po dve zmagi!« pravi selektor.
 

Začniva pri prijetnejših poglavjih. Za koga bo Slovenija močnejša v primerjavi z junijskim ciklom?

Zagotovo bo igral Gašper Vidmar, ki že nekaj časa individualno vadi v Ljubljani. Banvitovi šefi so mu dovolili, saj ni skrivnost, da si niti ne želijo, da bi se kapetan naše reprezentance vrnil k njim. Njegova kakovost pri tem sploh ni sporna, pač pa znižanje klubskega proračuna. Brez delodajalca sta tudi Sašo Zagorac in Matic Rebec, ki jima priložnost za vadbo celo ustreza. Zagotovo bo prišel tudi Edo Murić, čeprav se stvari pri poljski Zieloni Gori ne odvijajo tako, kot bi si želel
.

Uvod je bil kratek. Greva torej k še vedno odprtim vprašanjem.

Z Jako Blažičem sva v stiku skoraj vsak dan in želi pomagati izbrani vrsti. Počakati pa moramo, kako se bosta odzvala Barcelona in njen trener Svetislav Pešić, ki ima bogate izkušnje tudi pri delu z reprezentancami. Zanj bi lahko odločitev padla do torka, sicer pa bomo še malo potrpeli, saj gre za pomembnega košarkarja. Prav danes so namreč v Španiji naznanili, da bodo klubi s 70-odstotno verjetnostjo šele 9. septembra dovolili svojim košarkarjem oditi k reprezentancam, prej ne.
 

Klemen Prepelič je po porazu s Črno goro izjavil, da ne bo več nastopal v kvalifikacijah. Si je premislil?

Poklical sem ga, da bi mi pojasnil, kakšno je njegovo zdajšnje stališče. Odvrnil mi je, da so mu pri Realu že junija zabičali, da mu ne bodo dovolili igrati za Slovenijo. Zato smo ga zdaj vprašali, ali zanj ne velja rok 9. september, pa je rekel, da ne ve, da bi prišlo do spremembe režima, in da se mora zato še enkrat pogovoriti z nadrejenimi. Zato zdaj čakamo, dali pa smo mu vedeti, da spremljamo razmere. Kajti če bodo vsem prižgali zeleno luč, zakaj je ne bi tudi njemu? Ali Blažiču?
 

In ne nazadnje Anthonyju Randolphu, nad katerim očitno še niste obupali, mar ne?

Če bom rekel, da obstaja velika verjetnost, da se bo tokrat res odzval vabilu, se bo marsikdo začel križati, saj ga nismo videli od EP. Toda v tem času je imel res pomembne in opravičljive razloge. Zdaj se z njim zelo konkretno pogovarjamo in najpozneje do torka bomo vedeli, kako se bo odločil. Če bomo ugotovili, da nanj ne bomo mogli računati niti novembra, pa bomo morali razmisliti o novi sistemski rešitvi.
 

Ali lahko v Madridu rečejo Prepeliču ne, Randolphu da?

Pri obeh pričakujemo enaka merila, sicer bodo kvalifikacije izgubile dodaten kanček pravičnosti. Toda hkrati lahko upamo, da bo prišel vsaj eden od njiju.
 

V Španiji igrajo še drugi košarkarji: Vlatko Čančar, Luka Rupnik ...

... in Jurij Macura, ki sem ga uvrstil na seznam kandidatov. Polovici moštva grozi, da bo »prešpricala« večji del priprav. V zraku bi obviseli tudi njihovi nastopi na dveh ogrevalnih tekmah s Hrvaško, 5. septembra v Varaždinu in tri dni pozneje v Celju. Če do takrat ne bomo mogli zbrati vseh najboljših, bomo pač uigravali fante, ki bodo morali stopiti v ospredje v novembrskem in junijskem ciklu, ko znova ne bo evroligašev.
 

Toda če bi Slovenija izgubila v Rigi in s Turčijo v Stožicah, bo bržkone že ostala brez možnosti za preboj na SP in uigravanje za nadaljevanje kvalifikacij bi imelo kaj malo koristi.

Po najbolj črnem scenariju morda, toda KZS mora imeti razvojno strategijo. Zato bomo tekmi z Latvijo in Turčijo odigrali na polno in če nam bo slučajno spodletelo, še ne bo konca sveta in ne bomo prenehali igrati košarke. Kajti tudi če bomo postali svetovni prvaki, bomo nato novembra prihodnje leto znova začeli z ničle v kvalifikacijah za EP 2021. Zato bo nov rod mladih že začel nabirati prve izkušnje v članski reprezentanci. Na prvi seznam kandidatov s 30 imeni smo uvrstili tudi 17-letnega Gregorja Glasa ter iz reprezentance U-20 poleg Macure še Miho Škedlja, Jakova Stipaničeva in Aljaža Bratca, na katere v prihodnosti resno računamo.


 

V minulem letu smo slišali precej očitkov, da je bila oslabljena reprezentanca izpostavljena prevelikemu pritisku. Zdaj nam grozi, da bomo morali znova povsem spremeniti košarkarska merila.

Koliko napak je moral na tekmah storiti Goran Dragić, da je postal vodja evropskih prvakov? Zelo veliko. Fantje, ki so nam ostali na voljo, niso nikoli imeli glavnih vlog na tako visoki ravni, zato potrebujejo čas ter podporo starejših soigralcev in javnosti. In če zdaj ne bo Prepeliča in Blažiča, bodo morali preskočiti še eno stopničko, predvsem pa bodo morali Čančar, Miha Lapornik in Blaž Mesiček početi stvari, ki jih doslej niso, da bi se lahko sčasoma približali ravni Dragića, Dončića in drugih. Čančarju je usojena liga NBA, a je hkrati še vedno zelo nesebičen pri igri. Počasi bo moral prevzeti nase večje strelsko breme in tudi odločilne poteze v prelomnih trenutkih tekem. Ne smemo pa pozabiti, da je star šele 21 let in da ob začetku preobrazbe ne bo vse videti brezhibno.
 

Med možnimi aduti iz rokava smo v minulih mesecih omenjali predvsem Zorana Dragića, zaradi pomanjkanja krilnih centrov pa tudi Dina Murića. Kako je z njima?

Zoran je imel res smolo. Potem ko je zaradi rehabilitacije izgubil lansko EP, je podpisal pogodbo z Anadolujem Efesom le en dan pred reprezentančno akcijo in ni mogel nastopiti, ker mu niso dovolili, čeprav so domači košarkarji smeli igrati za Turčijo. Z njim bi verjetno zmagali v Španiji, tako kot bi pozneje bržkone v Belorusiji in morda proti Črni gori, če bi imeli Vidmarja. Dva igralca bi naredila že ogromno razliko. Zoran po novi poškodbi že vadi, sicer ne še z žogo, in se je kar sam pozanimal, če lahko pride na reprezentančne priprave. Odločili smo se, da je član izbrane vrste in bo posebej vadil z našim kondicijskim trenerjem. V igralnem ritmu ga lahko morda pričakujemo že novembra. Razmišljali smo tudi o Dinu, a žal ne more priti, saj se je odločil za podobno kirurško »čiščenje« kolena kot Vidmar in potrebuje čas za okrevanje.
 

Septembrska zmeda ne bo posledica spora med mednarodno zvezo FIBA in evroligo, ampak si bo vsak klub po svoje tolmačil pravico reprezentanc do vpoklica košarkarjev. Ali grozi, da se bo kdo od igralcev skril v pravni praznini in skliceval na klub, ko mu ne bo dišalo braniti barv domovine?

Seveda se lahko zgodi tudi kaj podobnega, in to v vseh reprezentancah. Zato je v primeru negotovosti najbolje poklicati košarkarja in potem samo posredovati javnosti njegovo odločitev brez dodatnega komentarja. Ne bo ga in pika.
 

Ali imate zdaj pri naših reprezentantih občutek, da gre tudi za subjektivne odločitve?

Ker jih še »lovimo«, se ne bi spuščal v špekulacije. Mislim, da ni zelo spornih okoliščin. Zato pa sem prepričan, da nam FIBA ne omogoča regularnih kvalifikacij. Poskuša se sicer zgledovati po FIFA, toda pri nogometu je jasno, da v terminih za reprezentančne tekme zastanejo vse klubske dejavnosti po celem svetu, in kakšne so posledice za kršitelje. Nam pa FIBA odgovori, naj se kar sami dogovorimo s špansko ligo, ki je samostojen poslovni subjekt, tako kot so tudi druge najmočnejše lige po Evropi. Slovenija ima dva vrhunska asa v ligi NBA in zdaj dva nova košarkarja pri Realu in Barceloni. Za vsakega smo veseli, hkrati pa ga izgubimo za reprezentanco.
 

Kako bodo ob pričakovanem »kapljanju« reprezentantov sploh videti priprave?

Prva skupina z 12 ali 13 igralci se bo zbrala 30. t. m. Edo Murić se jim bo pridružil 1. septembra, potem pa bomo čakali na naše »Špance«, ki bodo morda prišli 5., 6., 9. ali sploh ne. Turki so se medtem začeli pripravljati že 15. t. m.