Kmalu v kategoriji simpatičnih tekmecev?

Večni optimisti so po prvih predstavah Cedevite Olimpije že nekoliko zaskrbljeni, nepopravljivi skeptiki, ki zlepa ne bodo preboleli združitve ljubljanskega in zagrebškega kluba, pa so vse glasnejši. »Saj smo rekli, da s poroko dveh zgub ne moremo dobiti zmagovalca,« vztrajajo po drugem nespretnem porazu v evropskem pokalu. Nekoliko bolj zmerni se zavedajo, da novo moštvo potrebuje čas in da lahko le z uspehi na parketu otopli stik s širšo športno javnostjo, a prvi koraki so bili v glavnem vzvratni.

Stožiški košarkarji bi lahko imeli po treh uradnih nastopih celo stoodstotno bero, a so ostali pri negativnih 33,3 odstotka zaradi mešanice omejenosti moštva, taktične nespretnosti in tudi smole. Darušafaka in predvsem Unics Kazan sta jim že kar ponujala zmago na evropski sceni, a so se v končnicah obeh tekem sami ustrelili v koleno; v Rusiji kar z bazuko. Zmaga nad Mego Bemaxom v ligi ABA, ob kateri bi si lahko navijači popravili priokus, pa je ostala prikrita očem, ker slovenske televizije niso odkupile pravic prenosov. Če bi se karkoli odvijalo drugače, bi bila opozicija bolj strpna, ob izkupičku 3:0 bi se celo kdo potrkal po prsih zaradi vnovičnega vzpona slovenskega ponosa. Tako pa zanimanje za Cedevito Olimpijo dobiva zaničljive primesi iz tradicionalnih sosedskih odnosov. Češ, saj izgubljajo Hrvati, mi nimamo nič s tem!

Da bi lahko novi klub, ki je 18 zaporednim porazom svojih predhodnic v evropskih tekmovanjih (desetim Olimpije in osmim Cedevite) dodal dva sveža, zamenjal tirnico, manjka malo, a hkrati zelo veliko. Precej več, kot namigujeta rezultatska zaostanka. Razlike med serijskim zmagovalcem in rednim poražencem pač ne moremo opredeliti v točkah, skokih ali asistencah, saj vsebuje številne dejavnike, ki jih ni mogoče izmeriti. Tudi psihološke ovire, ki so igrale pomembno vlogo ob usodnem zaostanku 2:9 v zadnjih trenutkih dvoboja z Darušafako in popolnem kolapsu v zadnjih 12 minutah tekme v Kazanu (7:33). Takšnih blokad se je težko otresti, grozi celo nevarnost, da se bodo spremenile v kronični strah.
 

Blažič pod posebnim pritiskom

Cedevita Olimpija ima resda na voljo večji proračun, kot sta ga imeli njeni predhodnici skupaj, in bolj kakovostne posameznike, vendar kot celota še ne deluje dvakrat bolje niti kot lanska klavrna stožiška zasedba. Med sedmimi predvidenimi nosilci igre je le organizator Codi Miller-McIntyer mlajši od 27 let, izkušenj pa ne manjka niti klopi s 35-letnim Sašem Zagorcem, 31-letnim Mirkom Mulalićem in leto dni mlajšim Filipom Krušlinom. Seznam košarkarjev z udarnimi vlogami na višji mednarodni ravni pa bi bil zelo kratek, če ne skoraj prazen.

To velja tudi za Jako Blažiča s sedmimi evroligaškimi sezonami v nogah in Eda Murića. V minulem desetletju sta bila hvaležen energetski dodatek za rutinirane soigralce, krmila pa nista ravno vajena in ob dveh ameriških dirigentih naglih potez se hitro znajdeta v skušnjavi. Po vrnitvi v zahtevno domače okolje se težko spoprijemata s povečanim pritiskom, še posebej Blažič, ki je po bledi sezoni pri Barceloni prevzel vlogo Olimpijinega kapetana. Zdaj bolje razume, zakaj se slovenski asi običajno otepajo comebacka v Stožice in raje vztrajajo v spokoju tujine.

V izkušeni del Cedevite Olimpije sodi tudi centrska naveza z Andrijo Stipanovićem in Maikom Zirbesom, vendar ob pomoči Marka Simonovića in Murića v kombiniranih vlogah kril in krilnih centrov ter domala neopaznega Mikael Hopkinsa doslej še ni bila kos nalogi. Ljubljančani redno izgubljajo zračne bitke, njihova »raketa« je nikogaršnje ozemlje, v dveh evropskih tekmah pa so skupaj iztržili le 21 prostih metov. Ne po krivdi sodnikov.