V nadaljevanju preberite:

Če je do leta 2017 starejšim slovenskim ljubiteljem košarke zavriskalo srce ob spominih na zmagoslavje jugoslovanske reprezentance na mundialu 1970 pod vodstvom kapetana Iva Daneva, vse skupaj že pet let prevzema ponos, ko se spomnimo šampionskega pohoda slovenskega moštva na zadnjem evropskem prvenstvu. Imenitne predstave so bile kombinacija šarma in učinkovitosti, predvsem pa plod znanja in junaštva 12 fantov iz naših logov. Legenda iz Helsinkov in Istanbula bo še dolgo zelo živa, tudi če je ne bi letos uokvirili v večnosti s celovečernim dokumentarcem s kratkim naslovom, ki pove vse – 2017.

Na poti do prve kolajne za slovensko košarko v članski konkurenci in edino doslej z zlatim sijajem v moštvenih igrah za naše reprezentance je združila moči celotna država. Igralci so pod vodstvom kapetana Gorana Dragića in selektorja Igorja Kokoškova pokazali vse, kar je manjkalo prejšnjim rodovom. Tudi samozavest in odločnost, da se ne bodo ustavili pred končnim ciljem. Vnovič so se izkazali tudi navijači.

Na svojih prvih 12 prvenstvih stare celine je slovenska zasedba okusila le za malenkost več zmag kot porazov (41:38). Krepilo pa se je prepričanje, da se bo nekoč vse povrnilo. In se je, v 13. zaporednem poskusu. Pred njim so se vraževerni križali, prevladala je ocena, da je pred vrati soočenje z resnico. Igor Kokoškov je namreč za razliko od svojih predhodnikov užival v popolni podpori igralcev, ki so z izjemo poškodovanega Zorana Dragića prihiteli na priprave ...