V nadaljevanju preberite:

Kapetan Goran Dragić bo tokrat imel drugačno vlogo, saj je že napovedal, da bo glavno besedo na igrišču prepustil Luki Dončiću, a zato bo Dragić zelo dragocen predvsem v trenutkih, ki jih navijači ne vidijo – ko ekipa rabi odločno in jasno besedo, da stvari ostanejo na pravem mestu.

Spet sem vesel in uživam v košarki. Vse je povezano s tem, da v prejšnji sezoni nisem igral štiri mesece. Vedno je tako – ko nekaj imaš, si misliš, da tega ne boš pogrešal, a ko to izgubiš, šele vidiš, kako si navezan. Natanko to se mi je zgodilo – vse življenje sem igral košarko, malo sem se je že zasitil, mislil sem si, da je ne morem več pogrešati, a ko se mi je zgodila nesrečna zgodba s Torontom, sem pristal doma v Miamiju. Košarko sem štiri mesece gledal samo prek televizijskega zaslona in bil ves čas nervozen, saj sem želel biti na igrišču. In ravno v teh štirih mesecih sem začutil, da še zdaleč ni prišel čas za konec kariere.

Po koncu kariere bom delal za Miami Heat. Kakšna točno bo moja funkcija, še ne vem, a se že zdaj veselim. Resda ne bom začel takoj po koncu kariere, ker si bom najprej vzel kakšno leto ali dve, da se povsem spočijem in preživljam več časa z otroki, toda potem mi bo gotovo postalo dolgčas in bom moral nekaj delati.

Vse leta sem razmišljal, kako lepo bi bilo nekaj osvojiti, a ko sem dejansko osvojil evropsko prvenstvo, sem bil malce prazen. Ne me narobe razumeti, zelo sem bil vesel, toda kot da se nisem znal prav veseliti. O nečem sanjaš, to se uresniči, a kaj zdaj? Kaj bo zdaj moj cilj in smisel kariere? Zelo čudni občutki.

Zanimiv občutek je, ko te povsod vsi poznajo, čeprav se tega sčasoma navadiš. Zdaj razumem, zakaj za kakšne zvezdniške športnike rečejo, da so arogantni, ampak to je napačna ocena. Oni niso arogantni, ker hočejo biti arogantni, ampak preprosto nimajo druge rešitve. Vsi te gledajo, vsi hočejo nekaj od tebe. Gre za obrambni mehanizem, kot nekakšen ščit, ker nimaš svojega miru, zato si prisiljen v arogantno obnašanje. Vsi bi radi podpis ali fotografijo, in če greš nekam jest, naslednji dan vsi vedo, kje si bil, kaj si delal, s kom si bil …

Pri Chicagu mi je trener Billy Donovan obljubil, da bom drugi branilec in da bom na igrišču vsaj dvajset minut, prav tako sem vedno želel igrati z Nikolo Vučevićem. Mislim, da se bo najina igra pri »pick and rollu« zelo dobro ujela. V Chicagu je v upravi kluba tudi Artūras Karnišovas, ki ga poznam še iz Houstona, zato je bilo več dejavnikov, zaradi katerih sem izbral Chicago.