Dan, ko se je začelo kovati zlato za Iva Daneva (VIDEO)

Argentina 1950, Brazilija 1954, Čile 1959, Brazilija 1963, Urugvaj 1967 ... Šele na šestem svetovnem prvenstvu so se elitne košarkarske reprezentance prvič pomerile zunaj južnoameriške celine, čast pa je pripadla Jugoslaviji med 10. in 24. majem 1970. Ob današnji 50-obletnici začetka takratnega mundiala se lahko s ponosom spomnimo, da je odločilne tekme za naslov prvaka gostila ljubljanska dvorana Tivoli, v kateri je bučno občinstvo pomagalo svojim junakom do prve zlate kolajne na velikih tekmovanjih. Šampionski pokal je visoko dvignil kapetan zmagovite zasedbe Ivo Daneu.

Do SP 1974 o dobitnikih odličij niso odločali izločilni dvoboji najboljših moštev, temveč tekme v finalni skupini, v kateri se je leta 1970 udarilo sedem reprezentanc. Jugoslavija se je kot prirediteljica prvenstva neposredno uvrstila vanjo, njene tekmice pa so si morale utreti pot v treh predtekmovalnih skupinah. V Sarajevu sta bili najuspešnejši ekipi ZDA in Češkoslovaške, v Karlovcu Brazilija in Italija, v Splitu Sovjetska zveza in Urugvaj, preostala šesterica pa je nadaljevala pot v tolažilni skupini v Skopju.


V Ljubljani se je zbrala košarkarska smetana. Naslov svetovnega prvaka je branila Sovjetska zveza, na OI 1968 so bile najuspešnejše ZDA, Jugoslavija je bil obakrat srebrna in druga tudi na EP 1969, zato so bile ambicije njenih košarkarjev in privržencev razumljivo visoke. Želeli so unovčiti prednost domačega igrišča in odlično organizacijo, za katero je poskrbel Boris Kristančič, predsednik prireditvenega odbora je bil Stane Dolanc, prvenstvo pa je uradno odprl predsednik države Josip Broz Tito. Vsi so dihali kot eden z izbranci glavnega trenerja Ranka Žeravice, med katerimi so bili trije aduti ljubljanske Olimpije – ob Danevu še Vinko Jelovac in Aljoša Žorga –, Hrvati Krešimir Ćosić, Nikola Plećaš, Damir Šolman, Rato Tvrdić in Petar Skansi ter Srbi Dragutin Čermak, Ljubodrag Simonović, Dragan Kapičić in Trajko Rajković.
 

»Hazarder« na klopi

Marsikdo je takrat pogrešal legendarnega Radivoja Koraća, ki je leto poprej umrl v prometni nesreči, po oceni neštetih »selektorjev« bi lahko v jugoslovanski zasedbi igrali tudi Borut Bassin, Vladimir Cvetković, Josip Đerđa, Zoran Slavnić in še kdo. Toda Žeravica, ki mu je na klopi pomagal Makedonec Lazar Lečić, v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja vrsto sezon trener ljubljanske Olimpije, je bil neomajen. Najprej je izbral sistem igre in šele nato košarkarje, pri čemer se ni oziral na očitke, da preveč hazardira in se poigrava s peterkami.


»Trener mora biti ustvarjalec, posnemanje je obsojeno na propad. Vsak od naših košarkarjev ima kakšno posebno odliko, ki jo cenim, zato fante spodbujam, naj jih razvijajo,« je zagotavljal in krepil zamisel o reprezentanci z 12 košarkarji, sposobnimi tudi za najtežje tekme, in s peterkami, ki lahko z različnimi slogi in ritmi igre zbegajo tudi najmočnejše tekmece. Po njegovi zamisli Daneva ne bi zamenjal soigralec istega tipa, temveč njegovo nasprotje.

Pred začetkom prvenstva je Žeravica prepustil vlogo favorita Sovjetski zvezi, saj je imel sloviti trener Aleksander Gomeljski uigrano reprezentanco s Sergejem Belovom in Modestom Paulauskasom na čelu, pod obročema pa 215 cm visokega Vladimirja Andrejeva. Amaterska zasedba ZDA, ki je pripeljala sedem dvometrašev, med njimi 17-letnega poznejšega asa Billa Waltona, bi se morala tako kot Jugoslavija sprijazniti z bojem za srebro, saj je lahko računala le na enega košarkarja z OI v Ciudad de Mexicu, Mika Sillimana. Toda Sovjeti so klonili že uvodni dan ljubljanskih bojev proti Braziliji z legendarnim Macielom Ubiratanom in v 4. kolu še proti ZDA, Američani pa so v 5. kolu izgubili z Italijo in dan pozneje v nepozabnem spopadu še z Jugoslavijo, ki je mlela vse pred seboj.

Labodji spev Daneva

»Na prvi tekmi je bil navzoč Tito in smo bili vsi živčni, tako da smo komaj premagali Italijo z 29 točkami Kreša Ćosića. Nato smo igrali vse bolje, vrhunec pa je prišel proti ZDA. Zmagali smo s 70:63 in si zagotovili zlato kolajno že pred zadnjim dvobojem s Sovjetsko zvezo, v katerem smo doživeli edini poraz,« se spominja Daneu. Prvi košarkar SP 1967 je zaradi natrgane mišice na nogi v Ljubljani igral manj kot običajno, a je bil še vedno magnet za gledalce in avtoriteta za soigralce, v tekmi z ZDA pa je vendarle potegnil nekaj zelo pomembnih potez.

Dotlej je moštvo vlekel predvsem Krešimir Čosić, ki je bil takrat star 21 let, a je med prvim letom študija v ZDA izjemno napredoval in bil s 102 točkama drugi najboljši strelec finalne skupine v Tivoliju za Čehom Jirijem Zidkom (122). Trofejo za najboljšega košarkarja prvenstva je prejel Sergej Belov. Američani so morali kot petouvrščeni domov praznih rok, iz Tivolija jih je pospremil šegav transparent z napisom: Luna vaša, zlata naša. Minilo je pač šele devet mesecev od podviga Apolla 11.

Najpomembnejša trofeja je vendarle končala v rokah Iva Daneva, ki se je povzpel na zmagovalni oder stopničko višje od brazilskega kapetana Marquesa Wlamirja in dve nad Sovjetom Paulauskasom. To je bil tudi njegov labodji spev v državni reprezentanci. Pri 32 letih je prepustil mesto mlajšim.