Tadeja Pogačarja ni zaustavil niti padec na glavo

Dirke, na katerih nastopa najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar (UAE), vendarle niso tako predvidljive, kot si misli večina. Na toskanskih belih cestah smo danes spremljali nepričakovano dramo s pričakovanim koncem – Pogačar je še tretjič zmagal na Strade Bianche, čeprav je slabih 50 kilometrov pred ciljem zletel s ceste.

19. Strade Bianche so se za slovenske navijače sicer že začele s slabo novico, da je zaradi zdravstvenih težav nastop odpovedal Matej Mohorič (Bahrain Victorious). Nato pa so se tako kot ves kolesarski svet spraševali, kje bo Pogačar sprožil odločilni napad.

Scenarij neuradnega šestega kolesarskega spomenika se je tedaj zdel že spisan. Ekipa UAE, ki jo je vodil športni direktor Andrej Hauptman, je predse spustila skupino nenevarnih ubežnikov, nato pa začela stopnjevati tempo v službi svojega nespornega kapetana.

Tretjič Monte Sante Marie

Pogi se je nato že tretjič zapored odločil za napad na enem od najzahtevnejših makadamskih odsekov Monte Sante Marie. Na njem si je leta 2022, ko so bile Strade Bianche dolge »le« 185 km, in lani, ko je dirka prvič merila 215 km, prikolesaril odločilno prednost pred tekmeci ter uprizoril epska samostojna pobega, dolga 50 in 81 kilometrov.

Letos pa je vendarle naletel na tekmeca, ki je z zadnjimi vati moči zdržal njegove silovite pospeške. To je bil Tom Pidcock (Q 36.5), ki je potrdil, da leta 2023 ni naključno slavil zmago v Sieni ter da je letos v izvrstni formi, ki mu je prinesla že štiri zmage. Ko je Pogačar uvidel, da se Britanca ne bo zlahka otresel, se je odločil za sodelovanje z njim, ob zmanjšanju tempa pa se jima je pridružil še Pidcockov rojak Connor Swift (Ineos).

Zdelo se je, da ima 26-letnik s Klanca pri Komendi vse pod nadzorom. Vodilna trojica je imela poldrugo minuto prednosti pred zasledovalci in odpiralo se je vprašanje, na katerem makadamskem odseku se bo Pogačar izstrelil proti cilju.

Adrenalinski lov

Nato je dobesedno počilo. Pogačar je storil pri njem redko videno napako, pri veliki hitrosti je kolo nagnil v ovinek, izgubil je oprijem in svetovni prvak, ki je silovito tudi z glavo treščil ob tla, je najprej drsel po asfaltu, nato pa naredil še preval na travnik ob cesti.

Okrvavljen in z razcefranim belim tekmovalnim kombinezonom je 49,7 km pred ciljem hitro sedel nazaj kolo, ki ga je moral za nameček malo kasneje zamenjati. Pri tem je zaostal okoli 40 sekund za Pidcockom, nato pa najbrž poln adrenalina uprizoril izjemen lov. Najprej je za seboj pustil Swifta, Pidcock pa ga je počakal, ko je uvidel, da ga bo leteči Slovenec v vsakem primeru ujel.

Pri tabli 46 km do konca sta bila spet skupaj in dolgo sta složno nadaljevala pot proti cilju na Piazzi del Campo v Sieni. Pri Pogačarju, ki je pri padcu prejel številne udarce in dobil veliko odrgnin, se je kajpak odpiralo vprašanje, ali bo v takšnem stanju še nared za boj za zmago.

Vedno epske zmage

Odgovor smo dobili 18,6 km pred ciljem, ko je Pogačar s silovitim napadom, ki mu Pidcock ni mogel slediti, potrdil, da je bil kljub smoli in poškodbam daleč najmočnejši na dirki. Odpeljal se je svoji tretji zmagi na Strade Bianche nasproti, s katero je izenačil rekord Fabiana Cancellare, prislužil pa si je tudi to, da bodo prireditelji po njem poimenovali enega od 16 makadamskih odsekov.

»Užival sem, dokler nisem prečkal ciljne črte, zdaj ko je adrenalin popustil, pa je kar veliko bolečine. To ni bil najboljši način za zmago, a gre vendarle za zmago. Upam, da ni nič hujšega, kot je videti, ter da bo vse v redu,« je Pogačar povedal v cilju, v katerega je prikolesaril s prednostjo 1:24 pred Pidcockom, uspeh ekipe UAE pa je s 3. mestom dopolnil Tim Wellens.

Results powered by FirstCycling.com

»Prehitro sem šel, to cesto poznam zelo dobro, doslej sem jo prevozil vsaj 20-krat, včasih pač narobe oceniš, zdrsnilo mi je, takšne stvari se pač zgodijo. Nisem vedel, ali je vse v redu z mano, kolo ni delovalo, zato sem ga moral zamenjati. Malo me je skrbelo, ko padeš, to zahteva veliko od telesa, vendar sem imel dovolj moči, da sem dokončal svojo nalogo,« pa je slovenski as orisal padec in dogajanje po njem.

Kljub težavam je zmagal s povprečno hitrostjo 40,705 km/h ter s tem poskrbel, da so bile to najhitrejše Strade Bianche doslej. »Sicer je bila to kar dobra dirka, zelo hitro je šlo, pobeg je bil močan, naši fantje pa so opravili odlično delo v ospredju. Šlo je zelo hitro, težko je bilo. Izjemno je, da bodo po meni poimenovali makadamski odsek,« je še povedal Pogi.

Kot je pri njem v navadi, je bila pot do uspeha epska, tokrat iz nekoliko drugačnih razlogov, kot smo jih vajeni. Posledice padca pa bo Pogačar, čeprav mu tokrat ni preprečil četrte sezonske in karierne 92. zmage, gotovo čutil v naslednjih dneh. Vprašanje je predvsem, kako dobro se bo lahko pripravil na naslednji veliki izziv, naskok na svojo prvo zmago na uvodnem spomeniku sezone Milano–Sanremo, ki bo na sporedu 22. marca.