Tadej Pogačar: Za navijače nisem ubijalec kolesarstva

Bergamo 2021, Como 2022, Bergamo 2023 in Como 2024. To je od danes zgodovinska bera Tadeja Pogačarja (UAE) na dirki po Lombardiji, na kateri si je prislužil laskavo italijansko poimenovanje »campionissimo«, šampion šampionov. Nosil ga je tudi Fausto Coppi, edini, ki je pred Pogačarjem med letoma 1946 in 1949 štirikrat zapored dobil dirko odpadajočega listja.

Ker je Pogačar na lombardijskih cestah lovil zgodovinski dosežek, ga je tudi želel doseči na monumentalen način. Drugače to sezono, še posebej pa to jesen niti ne zna. Ob prevladi, ki jo je kazal, potem ko si je odpočil po slavjih na Giru in Touru, se malodane nihče niti ni spraševal, ali bo zmagal. Edini pravi neznanki sta bili, kje bo napadel in na kakšen način bo proslavil svojo letošnjo 25. zmago.

Marjeta in Mirko predaleč od cilja

Ker smo večer pred dirko njegova starša Marjeto in Mirka srečali kilometer pred vrhom legendarnega vzpona na Madonno del Ghisallo, kjer sta parkirala svoj avtodom, smo posumili, da bo skočil tukaj. Pogačar je namreč letos že večkrat napadel na mestu, kjer sta zanj pesti stiskala ponosna starša.

A tokrat sta ga čakala nekoliko predaleč od cilja, Tadej je z odločilno akcijo počakal na naslednji klanec na Colmo di Sormano. Njegova ekipa je polovila 21 ubežnikov, med katerimi je dolgo vztrajal tudi Matej Mohorič (Bahrain Victorious), Pogi pa je pospešil 6,5 km pod vrhom oziroma dobrih 48 km pred ciljem. Običajno se za njim zažene vsaj kateri od tekmecev, tokrat so ga vsi pospremili le s pogledi. Tudi dvakratni olimpijski prvak Remco Evenepoel (Soudal Quick Step), ki je kmalu za tem tudi sam skočil iz razredčene skupine favoritov, vendar ne v pravem lovu za nesporno številko ena, temveč zato, da si je zagotovil 2. mesto.

Do cilja je njegov zaostanek zrasel do 3:16, s takšno prednostjo dirke po Lombardiji ni dobil nihče od leta 1971, ko je Eddy Merckx Franca Bitossija za seboj pustil za 3:31. Tudi od leta 1989, ko je Tony Rominger uprizoril neverjetno 113-kilometrsko solažo, nihče ni bil tako dolgo sam v ospredju kot Pogačar, ki je presegel tudi lanskega sebe, saj je bil ob tretji zmagi na Lombardiji na poti v Bergamo sam v osredju 31 km.

Sezono končal, kot jo je začel

Tokrat so ga z navdušenjem pričakali v Comu, kjer se je za ciljno črto ustavil in v zrak dvignil svoje kolo. To je storil že ob svoji prvi letošnji zmagi marca na Strade Bianche, na kateri je, mimogrede, sam v ospredju bežal 81 km. Razlika je bila v tem, da je tokrat v mavrični majici svetovnega prvaka nadse privzdignil kolo v enakih barvah.

Tadej Pogačar je tudi na dirki po Lombardiji uprizoril veliko kolesarsko predstavo. FOTO: Tim De Waele/AFP

»Tako kot sem začel sezono, sem jo tudi končal, zato sem se odločil za enako slavje kot na Strade Bianche. Lepo je dvigniti kolo, ob tem nastanejo lepe fotografije,« je 26-letnik s Klanca pri Komendi povedal o tokratni zmagoviti »koreografiji«, s katero se je veselil svoje sedme spomeniške zmage v karieri. Lombardijo je dobil štirikrat, dvakrat Liege–Bastogne–Liege in enkrat dirko po Flandriji. Zdaj je spet korak pred Mathieujem van der Poelom kot najuspešnejši aktivni kolesar na spomenikih, na večni lestvici, na kateri z 19 zmagami kraljuje Merkcx, pa se je na 7. mestu izenačil z Ginom Bartalijem, Tomom Boonenom in Fabianom Cancellaro.

Vendar se Pogačar ne ubada pretirano z zgodovinskimi primerjavami, uživa v svoji dobi, v kateri je dobil že tri Toure in en Giro, vendar mu je letos najbolj pri srcu zmaga v reprezentančnem dresu. »Vsaka zmaga ima svojo zgodbo, svoja čustva, a letos je gotovo zame na vrhu svetovno prvenstvo, težko jo bo preseči,« je Pogi povedal, kateri od letošnjih 25 uspehov, ki jih je dosegel v le 57 tekmovalnih dnevih, mu pomeni največ.

Brez težkih trenutkov na kolesu

»Zelo sem užival v zadnjih trenutkih dirke, v zadnjem klancu, vzdušju, ki so ga ustvarili navijači, bilo je izjemno. Lepo je bilo, ker sem vedel, da bom sezono končal z zmago,« je Pogačar odgovoril na vprašanje, kaj mu je šlo tokrat po glavi, ko je pedala sam v ospredju vrtel z veliko prednostjo pred tekmeci.

Remco Evenepoel ni poskušal niti slediti Tadeju Pogačarju, si je pa prikolesaril 2. mesto. FOTO: Marco Bertorello/AFP

Ni pa imel odgovora na vprašanje, čemu pripisuje svojo izjemno prevlado. »Ne vem, zakaj sem ta čas toliko boljši od drugih. Ne vidim v glave tekmecev, ne poznam številk, ki jih dosegajo. Morda gre za skupek vsega, motivacija pa je ob koncu dolge sezone gotovo pomembna,« je dejal Pogačar, za katerega sezona ni bila sanjska le zaradi izjemnih rezultatov, temveč tudi dobrega počutja na kolesu.

»Ni bilo zares težkih trenutkov na kolesu, tudi zahvaljujoč naši ekipi, s katero smo sestavili zelo dober tekmovalni program, nikoli nisem bil preveč utrujen. Del tega je bilo tudi to, da sem izpustil OI, tako sem si lahko odpočil po Giru in Touru,« Pogačar tudi v pravilnem načrtovanju vidi ključ do sezone, v kateri se je povzpel do 88 kariernih zmag. Toliko jih ima ta čas tudi Primož Roglič.

V pobegu je dolgo vztrajal tudi Matej Mohorič. FOTO: Marco Bertorello/AFP

Zaradi letošnje prevlade, je dobil tudi vprašanje, kaj pravi o očitkih, da ubija poklicno kolesarstvo. »Ne ubijam kolesarstva, skozi leto nikoli nisem dobil tega občutka od navijačev, navijali so zame in za vse druge, to je lepota kolesarstva. Na spletu se vedno najde kaj negativnega, na cesti ne, tega sem vesel,« je dejal Pogačar, ki bi v trenutni formi bržkone lahko zmagoval še lep čas. Mu ni nič žal, da je sanjske sezone 2024 zanj konec? »Življenje ni samo dirkanje, v življenju rad počnem tudi kaj drugega kot zmagujem in zdaj bom užival v tem.«

Results powered by FirstCycling.com