Roglič zaradi neubogljive vetrovke ob rdečo majico

Primož Roglič je danes pokazal svojo bolj človeško, ranljivo plat, ki je na dirkah pri njem ne vidimo prav pogosto. Letos smo jo dvakrat, v 20. etapi Toura, v kateri mu je rumeno majico slekel Tadej Pogačar, in v 6. etapi Vuelte, v kateri ga je ob rdečo majico spravil Richard Carapaz. Slovenski zvezdnik se je moral septembra sprijazniti z 2. mestom v Parizu, dirke po Španiji pa še zdaleč ni konec.

Dolgo se je zdelo, da ima njegova ekipa Jumbo Visma na spremenjeni 6. etapi, ki bi morala karavano popeljati v Francijo in na sloviti Tourmalet, vendar je morala zaradi protikoronskih omejitev ostati znotraj španskih meja, vse pod nadzorom. V ospredju je bila velika skupina ubežnikov, med katerimi nihče ni bil posebej nevaren za njegovo skupno vodstvo, črno-rumeni vlak z rdečim kapetanom jih je na prvih dveh vzponih dneva držal na varni razdalji.



Ko so se še tekmeci odločili, da je čas za pospešek na čelu glavnine, je slovenskega zvezdnika doletela smola. Med neposrednim prenosom zaradi slabe vidljivosti to ni bilo razvidno, vendar je za glavnino, v kateri so tempo narekovali kolesarji Ineosa in Movistarja, zaostal že med spustom. Videli smo ga le, ko je tik pred zadnjim vzponom na Aramon Formigal, na katerem je leta 2016 pravo kalvarijo v boju proti kasnejšemu zmagovalcu Vuelte Nairu Quintani doživel Chris Froome, skupaj s svojim pomočnikom Georgeom Bennettom ujel rep glavnine …

Kalvarija na spustu

V cilju je razkril, kaj se je zgodilo. »Na vrhu predzadnjega vzpona sem imel težave pri oblačenju vetrovke, nikakor nisem mogel zapreti zadrge. Tedaj se je skupina raztrgala v spustu. Še pred zadnjim vzponom sem moral s svojimi pomočniki precej časa na vso moč vrteti pedala, da sem se vrnil,« je povedal Roglič, ki se je tedaj resda vrnil v igro, vendar izgubil nadzor nad dogajanjem in tudi toliko moči, da je bil ranljiv v klancu, ki mu bi bil v običajnih razmerah pisan na kožo.



V dežju, megli in mrazu, ob katerih je bilo težko razbrati, kje je kdo, so tekmeci z odprtimi rokami sprejeli njegove trenutke slabosti. Najbolje je to unovčil Carapaz, ki se sicer ni potegoval za etapno zmago (to je slavil najmočnejši med ubežniki Ion Izagirre), je pa s 3. mesta v skupni razvrstitvi skočil na 1. Roglič je nadaljeval po najboljših močeh, etapo končal na 20. mestu, 1:38 za zmagovalcem in 43 sekund za Carapazom.



Slekel je rdečo majico in zdrsnil na 4. mesto, 30 sekund za novim vodilnim, preskočila sta ga še Hugh Carthy (Education First) in Dan Martin (Israel Start Up Nation). »Ni se razpletlo, kot smo si želeli. Na koncu sem dal vse od sebe, vendar sem plačal za napore ob lovu za glavnino. Dokler smo v enem kosu, gre šov naprej. Ni še konec, čaka nas dan počitka, nato pa se bomo vrnili,« Roglič zagotavlja, da je šlo le za skupek nesrečnih okoliščin in ne dan, ko je izgubil Vuelto, kot se je to na istem klancu pred štirimi leti zgodilo Froomu.

Dirka je še odprta

Tedaj so bile sicer razmere precej drugačne kot v tem koronskem letu. Ob običajnem tekmovalnem koledarju bi bili vsi kolesarji že lep čas na dopustu, zdaj pa je za njimi šele prvi teden Vuelte. »V ozadju vidimo lepo zasnežene hribe, tukaj je skoraj zima, vendar je za vse enako,« se na ekstremne razmere ni izgovarjal Roglič, za katerega se vsi sprašujejo, ali mu po napornem Touru pohajajo moči.



Tega mnenja niso v njegovi ekipi. »Zgodila se nam je nevšečnost, ki se nam ne bi smela, Primož se je ob nepravem trenutku znašel na repu glavnine, vedeli pa smo, da bo Ineos poskušal izkoristiti vsako priložnost. To je pač dirkanje. Vuelta je še povsem odprta, raje bi bili pet sekund spredaj kot pol minute zadaj, vendar je pred nami še dovolj izzivov,« je povedal športni direktor Jumba Visme Grischa Niermann.