Predstavo kariere je prihranil za staro gospo

Liege – V karavani tokrat ne bi mogli najti bolj priljubljenega zmagovalca »stare gospe«, mame vseh klasik, dirke Liege-Bastogne-Liege. Jakob Fuglsang je bil od dirke Strade Bianche na začetku marca vselej zelo blizu zmage, a se je moral trikrat zadovoljiti s stopničkami, tokrat pa Dancu največje zmage v karieri ni mogel odvzeti nihče.

Fuglsang pri 34 letih dirka v življenjski formi. Je stari znanec slovenskih navijačev, saj je leta 2009 kot tedaj eden najbolj perspektivnih kolesarjev dobil dirko po Sloveniji, na kateri je bil ključen hladen in deževen vzpon na Krvavec. Zelo podobne razmere so kolesarje pričakale tudi na zadnji in hkrati najstarejši spomladanski klasiki sezone, temperature so se komajda povzpele čez ledišče, vse do zaključka je kolesarje spremljalo močno deževje.

Prireditelji so letos spremenili zaključek, ciljni vzpon v predmestju Ans je zamenjal ravninski zaključek v centru Liega, ki naj bi poskrbel za bolj odprto dirko. Vseeno tokrat ni šlo toliko za agresivni obračun kot za dirko na izpadanje, vreme je pobralo svoj davek, ostalo je naredilo 11 kategoriziranih vzponov v Ardenih.



Na vrhu najbolj slavnega vzpona na Redoute 36 kilometrov pred ciljem je bilo v prvi skupini še vedno okrog 50 kolesarjev, povsem v ospredju je slovenske barve kazal Matej Mohorič, v igri je bil tudi Tadej Pogačar. Vsi so pričakovali napad Juliana Alaphilippa, a je Francoz tokrat le sledil tempu ekipnega kolega Enrica Masa. Kasneje se je izkazalo, da prvi favorit ni imel svojega dne in v ključnih trenutkih tokrat Alaphilippa ni bilo zraven.
 

Po ogledu proge mu je bilo vse jasno

O zmagi se je odločalo na zadnjem vzponu Roche-aux-Faucons, od koder je bilo do cilja le še 15 kilometrov spusta in ravnine. Tam je bil tudi za Pogačarja in Mohoriča hiter ritem Astane preveč. »Danes smo bili celo dirko izgubljeni, ni se nam uspelo zbrati na kup, v odločilnem trenutku pred zadnjim vzponom pa so fantje svoje delo opravili z odliko, Gorka Izagirre me je pripeljal do vzpona na najboljšem možnem položaju,« je potek opisoval Fuglsang.



Napad Danca so pričakovali vsi, saj v šprintu ne bi bil konkurenčen najhitrejšim. Fuglsang je najprej sledil pospeševanju Michaela Woodsa, priključil se jima je še Davide Formolo in do vrha kategoriziranega vzpona so si privozili dvajset sekund naskoka, nato pa je Fuglsang zabil še zadnji žebelj v krsto upov tekmecev. »Po petkovem ogledu proge mi je bilo jasno, da je vrh Roche-aux-Fauconsa moja ciljna črta, saj v šprintu ne bi imel možnosti. Ko je napadel Woodsy, sem še dodatno pospešil, kmalu sem videl, da mi ne bo mogel slediti, na vrhu pa je tudi Formolo zaostal za nekaj metrov. Takrat sem si rekel 'zdaj ali nikoli, glavo dol in gas',« je nasmejan razlagal drugi Danec z zmago na enem od petih spomenikov, prvo je leta 1993 prav tako v Liegu dosegel Rolf Sørensen.



Prednost je izgledala obetavno, v ozadju je Dylan Teuns lovil na vso moč, a razlika ni padla pod 20 sekund. Navijačem Fuglsanga je padlo srce v hlače, ko je Dancu na mokrem spustu odneslo zadnje kolo, a se je čudežno ujel. »Ne vem, kako sem ostal pokonci, to je bila nedvomno dodatna mera adrenalina za zadnje kilometre,« se je olajšano smejal Fuglsang. Že pred zadnjim kilometrom je bilo jasno, da se po drugem mestu na Strade Bianche, tretjem na Amstel Goldu in drugem na Valonski puščici pelje uspehu kariere naproti.

Eden glavnih junakov letošnje sezone klasik je imel dovolj časa, da z gledalci v miru proslavi zmago, »stare gospe« z letnico 2019 Jakob Fuglsang zagotovo ne bo pozabil. Tadej Pogačar je z zelo solidnim 18. mestom dobil potrditev, da bo v prihodnjih sezonah lahko eden tistih, ki bodo poizkušali stopiti v velike čevlje letošnjega junaka.