»Petzvezdični Phil« je že pri pokru spomenikov

Blatnega obraza in izmučen je Philippe Gilbert povsem zasluženo dvignil roki v zrak na slovitem velodromu v Roubaixu in Deceunincku ter Belgiji privozil še eno veliko zmago. Gilbert je bil to pomlad skorajda neviden, imel je težave z boleznijo, na zelo hitri izvedbi severnega pekla pa je izkoristil izvrstno taktiko ekipe za svojo prvo zmago v Roubaixu.

O pedigreju Philippa Gilberta na enodnevnih klasikah ne gre izgubljati besed, še pred včerajšnjim popoldnevom je imel v žepu zmage na dirkah po Flandriji, Liege-Bastogne-Liege, po Lombardiji, pa štiri zmage na dirki Amstel Gold, bil je tudi svetovni prvak ... Že nekaj let Gilbert odkrito govori o lovu na zmage na vseh petih kolesarskih spomenikih, vrhuncih sezone enodnevnih dirk. Na papirju je bil prav Pariz-Roubaix zanj najtežje dosegljiv, Gilbert se je resda vedno dokaj dobro vozil po kockah, a nikoli na poljih Francije, zato se v preteklosti s severnim peklom sploh ni spopadal.

Letos se je zdelo, da to ne bo njegova sezona, pri 36 letih je izgubil nekaj svoje eksplozivnosti, po bolezni pa na klasikah ni izgledal šampionsko. A je očitno najbolje prihranil za konec in 60 kilometrov pred ciljem poskrbel za odločilni napad na dirki. Glavni favoriti se najprej niso podali za »petzvezdičnim Philom«, kot mu pravijo v Belgiji, je pa priložnost v akciji Gilberta videl Nils Politt in se mu priključil v ospredju. V glavnini je najprej panika zagrabila Petra Sagana, ki je v lovu porabil največ energije in 50 kilometrov pred ciljem v Roubaixu je bila v igri za zmago le še elitna skupina, v kateri so bili ob naštetih še Wout van Aert, Sep Vanmarcke in Gilbertov ekipni kolega Yves Lampaert.
 

Smola odnesla slovenske upe

Na najtežjem odseku kock, imenovanem Carrefour de l'Arbre, je Gilbert še enkrat napadel, takoj se ni otresel tekmecev, nekaj kilometrov kasneje pa sta s Polittom sama ostala v ospredju. Mladi Nemec pred dirko ni bil v ožjem krogu favoritov, včeraj pa je bil izjemno močan in z Gilbertom sta se na velodrom pripeljala skupaj, v šprintu pa je vendarle moral priznati premoč izkušenemu Belgijcu.

Slovenski upi so splavali po vodi ob smoli Mateja Mohoriča, ki je 100 kilometrov pred ciljem ob koncu odseka kock padel, sicer se je hitro pobral, a je moral dolgo čakati na rezervno kolo in kasneje ni več ujel vodilne skupine. Mohorič bo domov vseeno odnesel dragocene izkušnje s tlakovcev Roubaixa, ki jih bo lahko vnovčil v prihajajočih sezonah. Nenazadnje je zmaga Gilberta nova potrditev, da je na velodromu v Roubaixu več kot dovolj prostora za »starce« ...


 

Bela majica prišla sama od sebe

Tadej Pogačar je v soboto s še eno izvrstno vožnjo končal dirko po Baskiji. V zadnji etapi se je moral podrediti ekipnemu kapetanu Danielu Martinu, ki je še imel možnost, da konča na odru za zmagovalce v skupnem seštevku.

»Oba z Danom sva bila kapetana, v zadnji etapi pa sem precej energije porabil, ko sem mu pomagal pri lovu, bil je v boljšem položaju. Ko sem v tretji etapi izgubil možnosti za vrhunsko uvrstitev v skupnem seštevku, sem si želel dobiti vsaj eno etapo, bil sem blizu. Bela majica najboljšega mladega kolesarja je nekako prišla sama od sebe, nanjo nisem računal, potem pa je njen nosilec (Max Schachmann, op. a.) povsem pogorel,« je dirko opisal Pogačar, ki nadaljuje z impresivnimi predstavami to pomlad. Zadnjo etapo je končal v prvi skupini na petem mestu, v skupnem seštevku je bil Pogačar zelo dober šesti, brez smole v tretji etapi pa bi bržkone končal na odru za zmagovalce.

Zaradi dobre forme so v ekipi UAE Emirates tudi nekoliko prilagodili Pogačarjev program: »Izpustil bom dirko po Romandiji, osredotočil se bom na vse tri klasike v Ardenih Amstel Gold Race, Valonsko puščico in Liege-Bastogne-Liege, potem pa po krajšem odmoru in pripravah veliko pričakujem od dirke po Kaliforniji in nato dirke po Sloveniji.«