Na belgijski veselici odmevala italijanska himna

Oudenaarde – Celo pomlad je bil na enodnevnih klasikah Alberto Bettiol zelo blizu najboljšim, nenazadnje je generalko za Flandrijo, dirko E3 Harelbeke končal tik pod odrom za zmagovalce, a ga vseeno nihče ni štel med favorite za zmago. Italijan je belgijsko publiko razžalostil v zaključku z akcijo za čisto desetko.

Pri 25 letih naj bi Italijan Alberto Bettiol šele nabiral izkušnje na severnih klasikah, a se že letos domov vrača z glavno nagrado. Dirka po Flandriji je tudi tokrat potrdila sloves za mnoge najboljšega popoldneva v kolesarskem koledarju, v večinoma sončnem vremenu se je po ocenah lokalnih medijev ob cestah zbralo dobrih 800 tisoč gledalcev.

Pričakovano se je glavno dogajanje začelo na vzponu na Kappelmuur dobrih 100 kilometrov pred ciljem, kjer se je glavnina raztrgala na dva dela. Matej Mohorič je bil povsem v ospredju, drugi del skupine je zaostajal že za minuto in Mohorič si je na vse pretege prizadeval, da bi tempo ostal visok. Kandidatov za akcijo ni bilo, zato je po napadu slovenski državni prvak sam ostal v ospredju in na čelu dirke vztrajal kar 15 kilometrov. Tudi Mohorič je nato uvidel, da je za tovrstne akcije še prezgodaj in počakal je na konkurente, prav omenjeni napadi pa so mu pobrali preveč moči, da bi bil v odločilnih trenutkih dirke lahko ob najboljših.


 

Taktični boj tokrat dobil Drapac

Že na peklensko strmem tlakovanem vzponu na Koppenberg, kjer naklon preseže 20 odstotkov, je skupina razpadla na več delov, v ospredju je ostala le še dobra dvajseterica kolesarjev, nato pa sta odločila zadnja vzpona na Oude Kwaremont in Paterberg. Bettiol ni veljal za favorita, tudi zato, ker v profesionalni karieri sploh še ni imel zmage, a so tokrat v ekipi EF Drapac tekmecem odčitali pravo lekcijo. Bettiol je napadel ob vznožju Kwaremonta, glavni favoriti so pazili drug na drugega in Italijan je imel kar naenkrat 20 sekund naskoka, zadržal jih je tudi do vrha Paterberga in v zasledovalni skupini je zazvonil alarm.



Deceuninck QuickStep je imel v zasledovalni skupini tri kolesarje, a ne na koncu drugi Kasper Asgreen ne Bob Jungels ali Yves Lampaert niso želeli žrtvovati svojih možnosti za zmago in se s polno močjo podati v lov. Bilo je nekaj samostojnih napadov, dvakrat je poizkusil Peter Sagan, enkrat tudi Greg van Avermaet, a je bil vedno zraven Bettiolov ekipni kolega Sebastian Langeveld in že dobrih pet kilometrov pred ciljem je bilo jasno, da bo na trgu v Oudenaardeju donelo »Fratelli d'Italia ...«.
 

Roza barva bo večkrat na čelu dirke

»Še vedno ne morem verjeti, ne morem verjeti,« so bile po dirki prve besede objokanega Bettiola, ko pa se je nekoliko zbral, je nadaljeval: »Na dnu Kwaremonta sem se počutil zelo dobro, iz avta mi je športni direktor zavpil, da naj napadem, če imam še kaj energije in nato sem le zaprl oči ter pospešil. Vedel sem, da imam lepo prednost, potem pa se nisem več oziral nazaj, čeprav je bilo zadnjih 14 kilometrov najdaljših v moji karieri. Pokazali smo, da lahko EF Drapac zmaga tudi na tako veliki dirki, kot je Ronde van Vlaanderen, v prihodnje pričakujte še več roza barve na čelu dirke.«

Matej Mohorič je z današnjimi akcijami pokazal, da sodi v konkurenco najboljših na klasikah, a se je tokrat nekoliko uštel pri taktiki. Na dosežek, kot je včeraj v Flandriji uspel Albertu Bettiolu, bo moral Mohorič in celotno slovensko kolesarstvo še nekoliko počakati. Nenazadnje je tudi Italijanu uspelo »šele« v četrtem poizkusu ...