Pred desetletjema junak, danes persona non grata

Le omemba imena Lancea Armstronga je v kolesarskem svetu dovolj za ostre polemike o karieri ameriškega kolesarja. To so letos na lastni koži občutili v televizijski mreži NBC, ki je kavboja iz Austina angažirala kot strokovnega ­komentatorja, v zameno pa dobila pravi pogrom na družbenih omrežjih. Ko se je pred 20 leti začel njegov strmi vzpon proti kolesarskemu vrhu, si ni bilo mogoče predstavljati, da spremljamo pot najbolj kontroverznega kolesarja v moderni zgodovini.

Kolesarski navdušenci se v grobem delijo na tiste, ki Armstrongu še vedno priznavajo vseh sedem zmag na dirki po Franciji, in tiste, ki ga imajo za slabost profesionalnega športa, vmesne poti skorajda ni. Leta 1999 se je Teksačanova zgodba začela kot pravljica, tri leta pred tem je prebolel raka na modih in z zmago na Touru dokazal, da je tudi po tako hudi bolezni profesionalna kariera še mogoča. Že takrat so se pojavili očitki o zlorabi nedovoljenih poživil, po pričevanju maserke so v ekipi ponaredili datum zdravniškega dovoljenja za uporabo kortizona, da bi se Armstrong izognil pozitivnemu dopinškemu testu, a so obtožbe hitro pometli pod preprogo.
 

Vrnitev v karavano zadnji žebelj v krsto

S prvo zmago se je začela sedemletna prevlada na Touru, kakršne ni bil zmožen niti veliki Eddy Merckx. Armstrong je vedno znova odpihnil tekmece, pot do zmage je tlakoval v vožnjah na čas, delo pa dokončal z brezkompromisno vožnjo na vzponih. Poslovil se je leta 2005 kot velikan kolesarstva, s sedmo zaporedno rumeno majico in še brez dokazane uporabe nedovoljenih poživil.



Če bi se Armstrong takrat dokončno umaknil iz kolesarstva, bi morda še danes kraljeval na vrhu seznama zmagovalcev dirke po Franciji. Nato je prišlo leto 2009 in vrnitev Teksačana v dresu Astane, toda Armstrong tudi zaradi pretirane arogance, ki ga je spremljala celotno kariero, ni opazil, da je v kolesarstvu zapihal nov veter. Doping ni bil več tabu, nov direktor dirke po Franciji Christian­ Prudhomme, ki je na čelu Toura še danes, je bil odločen, da bo »bossa« iz Austina spravil na kolena, in v sodelovanju z Ameriško protidopinško agencijo (Wada) mu je uspelo odvzeti Armstrongu vseh sedem zmag na Touru, ostali sta mu le dve etapni iz sezon 1993 in 1995.
 

Priznanje povzročilo vihar

Zadnje dejanje filmskega vzpona in padca je uprizoril Armstrong sam, ko je januarja 2013 kot gost v oddaji Oprah Winfrey priznal, da si je vso kariero pomagal z dopingom. Armstrong si je morda želel olajšati dušo, a je njegovo priznanje potegnilo za seboj plaz tožb nekdanjih sponzorjev, zahtevani zneski so presegli 100 milijonov dolarjev, na koncu pa se je Armstrongu vendarle uspelo dogovoriti z nekdaj navdušenimi podporniki, ki so na njegov račun zaslužili goro denarja, da ga ne bodo obrali do kosti.



Danes ima Armstrong v Austinu kolesarsko delavnico, kavarno, snema kolesarske podkaste in se bolj kot ne izogiba profesionalne karavane. Toda vsakič, ko v kolesarstvu izbruhne dopinški škandal, beseda neizogibno nanese tudi nanj, in to bo očitno zapuščina, po kateri si bomo zapomnili nekdanjega lastnika sedmih rumenih majic.