Avstralska žepna raketa še drugič eksplodirala

Nimes – Predzadnjo šprintersko etapo letošnje dirke po Franciji je pod žgočim soncem dobil Caleb Ewan, mnogo manj veselja pa je bilo v taboru Astane, saj si je Jakob Fuglsang ob padcu zlomil ključnico in zaključil letošnji Tour v bolnišnici. Na tleh je pristal tudi Geraint Thomas, a na srečo brez hujših posledic, saj ga morda že jutri v razgibanem zaključku etape čaka nov boj v skupnem seštevku.

V karavani je bilo pred štartom torkove 16. etape kar precej nervoze, nekaj zaradi tega, ker se utrujene noge v prvi etapi po dnevu premora pri marsikateremu kolesarju ne odzovejo tako, kot bi si želeli, strašila jih je tudi možnost bočnega vetra in ponovitev scenarije izpred tedna dni, kjer je kratko potegnil Thibaut Pinot: »Veter mi nikoli ne ustreza, samo za trenutek izgubiš pravi položaj v skupini, pa je lahko tvoje dirke konec. Prejšnji pondeljek smo bili zelo razočarani, vzdušje je sedaj boljše in zagotovo smo še v igri za zmago, a pojdimo dan za dnem, na Touru ni lahkih etap.«

Šprinterji so imeli v Nimesu zadnjo priložnost za etapno zmago pred Elizejskimi poljanami, zato Bora, Jumbo in predvsem Lotto niso dovolili presenečenja. Ubežnike so držali na kratkem povodcu, tempo ni bil prehud, dva izmed favoritov za visoko uvrstitev v skupnem seštevku pa sta občutila, kako hitro gredo na rumeni pentlji stvari lahko narobe.
 

Fuglsanga se drži smola

Branilec naslova Thomas je sredi etape v enem od desnih ovinkov naredil napako in nerodno pristal na tleh, a jo je odnesel brez hujših poškodb, le z nekaj odrgninami na desnem kolenu. Mnogo manj sreče je imel Fuglsang, ki je v Francijo prišel na krilih popolne sezone kot eden tihih favoritov vsaj za zmagovalni oder, a se je njegova dirka začela podirati že v prvi etapi, ko si je ob padcu poškodoval koleno in prebil arkado. Fuglsang je nadaljeval, sledila je kalvarija na bočnem vetru, slabih 30 kilometrov pred koncem 16. etape pa se je Danec vnovič znašel na tleh. Ob njem se je zbrala cela ekipa Astane, a ko je Fuglsang snel čelado in se prijel za ključnico, je bilo jasno, da je rumene pentlje zanj konec. Danec je etapo končal v klubskem avtomobilu, Astani pa do konca dirke preostane le še lovljenje etapnih zmag.



Tekmeci se s smolo Fuglsanga niso preveč obremenjevali in o zmagi je odločal šprint. V izvrstnem položaju so bili kolesarji Deceunincka, Michael Morkov je 500 metrov pred ciljem v ospredje potegnil Elio Vivianija in Maxa Richezeja, Argentinec je italijanskega šprinterja pustil v idealnem položaju 150 metrov do cilja, a Viviani ni imel dovolj moči, da bi dvignil roki v zrak. Po levi strani ga je z dolgim šprintom tokrat prehitel Caleb Ewan: »Če sem iskren, sem se med etapo počutil res slabo, vročina me je zdelala in komaj sem sploh sledil tempu v glavnini. Bil sem tik pred tem, da povem Maximu Monfortu, da naj kar sam šprinta, saj jaz ne bom mogel, a sta me prišli spodbujat žena in hčerka in to mi je dalo dodatno motivacijo. Šprint sem začel preveč v ozadju, zato sem moral po levi pospešiti prej kot ostali, sanjal sem o eni zmagi na Touru, zdaj imam dve.«

Pred šprintom je bil zelo aktiven tudi Matej Mohorič, ki je usmerjal Sonnyja Colbrellija v gneči v zaključku, a se Italijan ni najbolje znašel in končal na 13. mestu. ​»Bil je tehnično zelo zahteven šprint z veiko krožišči, hitrosti pa so bile zelo visoke, tudi jaz sem presegel 70 kilometrov na uro. Poizkušali smo pripeljati Sonnya do zaključka, a smo se nekajkrat izgubili in znova našli še pred šprintom. Na koncu Sonny ni bil v dobrem položaju in takrat je bilo že prepozno, da bi še popravili položaj,« je svoj pogled na šprint podal Mohorič.
 

Priložnost za Mohoriča?

Viviani se je moral zadovoljiti z drugim, Dylan Groenewegen pa s tretjim mestom. Jutri je pred kolesarji razgibana etapa z vzponom tretje kategorije 10 kilometrov pred ciljem, od vrha do konca pa kolesarje čaka le še spust. Slovenski navijači lahko potihem upajo, da bo svojo priložnost dobil Mohorič, saj mu je teren pisan na kožo.