Nekaj kolesarskega je v deželi Danski

Še malo in kolesarji bodo pedalirali, navijači strastno skandirali ... v prekrasnih koncih ne le Francije. Kakor so slovesno razgrnili oktobra lani, se bo 109. Tour de France začel 1. julija na Danskem, v Københavnu, v severni deželi, ki sploh ne meji na Francijo in jo je za vse večne čase, najbrž nehote, literarno klišejsko ožigosal Shakespeare. Toda vse sodobne javnomnenjske ankete, nasprotno, kažejo, da je ta 5,8-milijonska skandinavska država domovina srečnih ljudi, ki zares veliko kolesarijo skozi življenje: kar devet od desetih Dancev ima kolo, pa še nadvse zelena je za povrhu. Zato je lahko odločitev, da se najimenitnejša kolesarska tekma na svetu začne prav v glavnem mestu Danske, po svoje logična.

Še preden pa bodo tekmovalci po dobrih treh tednih, 24. julija, pridirkali v Pariz, na znamenite Elizejske poljane, bo, kakor domala vselej, dirka tudi tokrat potekala čez izjemno pisan in razgiban teren, od ravnic do gorskih vzponov. Ob uvodni Danski, kjer bodo pripravili prve tri etape, bo iz Francije segla še malo v Belgijo in prav tako v Švico; nazadnje je štiri države prečila leta 2017.

Začetek po danskocin zatem še po francosko

Da se vse skupaj začne v tujini, ni nič novega, od leta 1954, ko je bilo prvič tako – začeli so v Amsterdamu –, so zunaj Francije krenili že ničkolikokrat, sploh v zadnjih letih: 2019., denimo, so uvodoma pritisnili na pedale v Bruslju, dve leti prej v Düsseldorfu, še dve leti prej v Utrechtu, leta 2014 v Leedsu ..., prihodnje leto bo štart v Bilbau. Že tako velikanskemu in gotovo enemu največjih svetovnih športnih dogodkov, organiziranih vsako leto, dajo tako še dodatno mednarodno razsežnost, s tem pa utrjujejo blagovno znamko, pritegujejo nove gledalce in občudovalce ter sploh denar. Znamenita dirka, ki so jo prvič organizirali leta 1903, globalno tako zelo odmeva, da so se za uvodno etapo potegovali že celo v Tokiu; za zdaj zaman, Japonska je vendarle predaleč.

Lokalni kmetje so po kolesarsko preorali polja ob trasi Toura na Danskem. FOTO: Mads Claus Rasmussen/Ritzau Scanpix/Reuters

Ko bodo kolesarji pustili za seboj danske ravnice – po prvi etapi v Københavnu jih bodo prečili od Roskildeja do Nyborga ter od Vejleja do Sønderborga –, se v Franciji vse skupaj začne v znamenitem Dunkerquu na severu države, v departmaju Nord nedaleč od meje z Belgijo. Kogar zanima preteklost, ga gotovo presunejo reminiscence na drugo svetovno vojno, ki jih v mestu – šteje okoli 90.000 prebivalcev – odkriva na domala vsakem koraku. O malone čudežni evakuaciji več kot 338.000 povečini francoskih in britanskih vojakov, ki so se maja 1940 znašli v nemškem obroču, govori, med drugim, večkrat nagrajeni film Dunkirk.

V teh koncih je močno čutiti zgodovino, a ne le mračnih vojnih let, ampak vso dobo industrializacije in zatem dezindustrializacije, s tem pa socialno degradacijo ekonomsko pomembne regije Hauts-de-France. Tamkajšnji rudniki, na primer, so danes preteklost, čas je za zelene energetske rešitve, in če bo šlo vse po načrtih, bo grenobelsko start-up podjetje Verkor do leta 2024 prav v pristaniškem Dunkerquu odprlo največjo tovarno baterij za električne avtomobile v Franciji; v njej naj bi bilo okoli 1200 zaposlenih, posredno naj bi si kruh rezalo še od 3000 do 5000 ljudi.

Ta četrta etapa, dolga 171,5 kilometra, se bo končala v Calaisu, v mestu, ki ni znano samo po calaijskih meščanih – po šesterici plemenitih meščanov, ki so se v 14. stoletju žrtvovali zavojevalskim Angležem, da bi rešili mesto, monumentalno pa jih je ovekovečil kipar Auguste Rodin –, ampak je sploh v zadnjih desetletjih poslednja francoska postaja za nezakonite prebežnike, namenjene čez Rokavski preliv v Veliko Britanijo ...

Naslednja, peta etapa kolesarske dirke je speljana naprej po Franciji, čez več kot šestmilijonsko območje, ki ohranja svoj industrijski značaj: od Lilla – kjer se je rodil eden največjih junakov francoskega političnega imaginarija Charles de Gaulle in ki ga že več kot dvajset let uspešno vodi socialistična županja Martine Aubry –, do Arenberg Porte du Hainauta. Vmes je, denimo, Roubaix, mesto, kjer je nekoč cvetela tekstilna industrija, potem je propadlo, zdaj pa se v njem pretežno preživljajo s spletno prodajo. Prebivalstvu nemara laska, da bo znamenita dirka tokrat speljana skozi Roubaix že petindvajsetič, nazadnje je bilo tako leta 2018, kar pa ne more čuditi, saj se v njem vsako leto konča tudi enodnevna kolesarska tekma Pariz–Roubaix, ena najstarejših na svetu; prvič so jo pripravili leta 1896, letos so jo izpeljali 17. aprila.

Šesto etapo bodo tekmovalci prekolesarili od mesteca Binche v Belgiji, ki je znano po pustnem karnevalu, do zgodovinsko zanimivega in vojaško pomembnega Longwyja v Franciji, med drugim znanega po keramiki. Njegove strateške lege na evropskem križišču – med Francijo, Belgijo in Nizozemsko, nedaleč stran je še Nemčija – se je zavedal že kralj Ludvik XIV., ki je dal postaviti tamkajšnjo znamenito citadelo. Ti konci Lorene so bili do osemdesetih let preteklega stoletja znani predvsem po železarstvu, sploh težki industriji, in kot taki so skozi čas pritegovali delovno silo z vseh koncev Evrope, tudi Slovence, o čemer je mogoče brati, na primer, v knjigi Marie Pislar Fernandez Slovenci v železni Loreni (1919–1939) ...

Slavolok zmage, pod katerim je Tadej Pogačar že dvakrat kolesaril v rumeni majici, je zaščitni znak zadnje etape. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

Zatem čaka kolesarje 176,5 kilometra dolga gorska etapa po vzhodu Francije, od mesteca Tomblaine do 1148 metrov visokega vrha Super Planche des Belles Filles v Vogezih. V Tomblainu, ki šteje danes okoli osem tisoč prebivalcev, so za vse večne čase ponosni na to, da so leta 1988 na tamkajšnjem nogometnem igrišču Marcel Picot hkrati zaigrali Brazilec Pelé, Argentinec Diego Maradona in Francoz Michel Platini, medtem ko v Planche des Belles Filles še danes ohranjajo legendo iz 17. stoletja o lepih mladih dekletih, ki so z gorskega grebena raje skočile v smrtonosno vodo, kakor da bi se prepustile švedskim zavojevalcem ...

Z vzhoda proti jugu in zahodu

Dole, rojstni kraj francoskega znanstvenika, kemika in fizika Louisa Pasteurja – na ogled je njegova hiša –, bo izhodišče osme etape, ki bo iz departmaja Jura zavila v Švico vse do Lozane, potem pa bodo kolesarili iz Aigla spet nazaj v Francijo, do Châtela v Savojskih Alpah. Območje je visokogorsko, povezano v francosko-švicarsko smučarsko središče, kjer so, kakor pripoveduje lokalna zgodovina, nekoč čez mejo tihotapili sol, pozneje menda sladkor, kavo, čokolado, tobak in celo kravje zvončke. Ti kraji so, med drugim, znani po siru abondance, poimenovanem po dolini in povezanem z redovniki, ki so se tu začeli ukvarjati s sirarstvom že v 14. stoletju.

Po enodnevnem počitku v francosko-švicarskem smučarskem središču Morzine (Portes du Soleil) ter razgibani deseti etapi od Morzina do Megèva ter še dveh gorskih od Albertvilla do Col du Granona (Serre Chevalier), ko se bodo dvignili na 2413 metrov, ter od Briançona, od koder bo etapa tokrat organizirana že petintridesetič, do Alpe d'Hueza – v vseh teh koncih je letos pričakovati tudi slovenske navijače –, sledi ravninska etapa od Le Bourg d'Oisansa do Saint-Étienna.

Mesto Saint-Étienne, ki se v kolektivni zavesti vse bolj sidra kot mesto kreativnosti, sploh arhitekturne in oblikovalske, pa tudi kot središče brezštevilnih patentov, bo tokrat gostilo kolesarsko dirko že sedemindvajsetič. Zatem se bodo kolesarji spustili proti jugu, kot etapne točke pa prečili Mende v regiji Langue­doc-Roussillon, Rodez in prekrasni Carcasonne, kjer bodo še enkrat počivali, in Foix v Oksitaniji, zatem še Saint-Gaudens in Peyragudes ter romarski Lurd in Hautacam v Pirenejih.

Tudi ti (prav tako pohodniško zanimivi) konci so polni zgodovine in nič manj mistike, seveda lokalnih dobrot, kolesarskim navijačem se ponujajo kot prava zakladnica: Lurd, denimo, obišče vsako leto več kot pet milijonov ljudi, saj je tretje največje središče katoliških romarjev, zanimiv je prav tako tamkajšnji muzej. Hautacam je znano smučarsko središče, a ponuja veliko možnosti za razvedrilo tudi v drugih letnih časih ...

V 7. etapi se bo Tour vrnil na La Planche des Belles Filles, kjer je leta 2020 Primož Roglič izgubil rumeno majico. FOTO: Christophe Petit Tesson/Reuters

Potem se bodo kolesarji iz ljubke vasice Castelnau-Magnoac še vedno v visokih Pirenejih, bolj kot po kolesarstvu znani po ragbiju, dvignili do Cahorsa, zatem pa še od Lacapelle-Marivala do čudovite vasice Rocamadour, naslonjene v skalo. V bližnjem podzemlju je mogoče občudovati prazgodovinske sledi neandertalcev, od 12. stoletja pa je bila vas pomembno romarsko središče, saj so k tamkajšnji sveti Mariji iz Rocamadourja hodile celo kronane glave, denimo Ludvik IX. Od tam bodo tekmovalce prepeljali do Pariza, kjer bo 24. julija slovesna sklepna etapa. Sploh v prestolnici bo, kakor vsako leto, ob progi gotovo nemalo slovenskih navijačev.

Ne le ob robu

Ljubitelji znamenitega Toura bodo lahko v 24 dneh, kolikor bo trajal, in med 21 etapami – dva kronometra ter šest ravninskih, sedem razgibanih in šest gorskih etap, še en dan bo za prevoz iz Danske v Francijo – obiskali tudi tri tematske parke, docela posvečene tej največji kolesarski dirki na svetu: najprej že takoj v Københavnu, zatem nekje na sredi v Saint-Étiennu in še v Lurdu v Pirenejih.

V njih bodo lahko spoznali nič koliko zanimivosti, povezanih s Tourom, kaj poučnega še o varnosti na cesti ter marsikaj o lokalnih specifikah in kulinaričnih specialitetah. Tour de France je resda kolesarska dirka, a je hkrati priložnost, da se temeljito predstavi Francija, tudi z morda manj znanimi biseri. Letos se bo pedaliralo po kar osmih regijah in 29 departmajih in videlo marsikaj, ne le športno, ampak tudi drugače. Vsaj kdor bo hotel gledati, bo videl.