Tadej in Primož na Elizejskih poljanah

Giro d'Italia v Posočju, maraton Franja, dirka po Sloveniji … Za slovenskimi ljubitelji kolesarstva je izjemno pester mesec, vendar najboljše šele prihaja, tisto, na kar čakajo vse leto. Od 18. julija lani, ko je Tadej Pogačar drugič zapored v rumeni majici stopil na vrh odra za zmagovalce na Elizejskih pol­janah. Leto prej je ob njem stal tudi drugouvrščeni Primož Roglič, za katerega se je Tour 2021 končal z odstopom pred 9. etapo, njegove sanje o prvem zmagoslavju v Parizu pa so na asfaltu obležale že ob padcu v 3. etapi.

Slovenija in svet sta bila zaradi tega oropana največjega boja kolesarskih titanov našega časa. Pogačarjeva zmaga je bila prepričljiva, veličastna, čista kot solza, pri mnogih pa je vseeno pustila vprašanje, koliko več napetosti bi bilo in kdo bi bil zmagovalec, če bi do mesta luči čil in zdrav prikolesaril tudi Roglič.

In to je tisto, kar si želimo od letošnje velike pentlje, ki se bo v petek začela v Københavnu, da s čim manj vpletanja zunanjih dejavnikov ponudi odgovor, kateri od Slovencev je (naj)močnejši. Številke ta čas ne puščajo veliko dvomov, Pogačar je na vrhu jakostne lestvice Svetovne kolesarske zveze, letos ima za seboj že deset zmag, nekatere med njimi so jemale dih. Mednje gotovo sodi tista na dirki Strade Bianche, na toskanskih belih cestah, na katerih so ga tekmeci zaman lovili 50 kilometrov.

To je bil znak, da je v tej sezoni še močnejši, kot je bil v preteklosti, da primerjave z največjim vseh časov Eddyjem Merckxom še zdaleč niso iz trte izvite ter da bo konkurenca na Touru potrebovala manjši čudež, da upočasni njegovo bliskovito hitro vrtenje pedalov v kolesarsko zgodovino. Če bo zmagal tretjič zapored, mu bo to pri 23 letih uspelo kot najmlajšemu doslej, pridružil pa se bo elitnemu klubu, v katerega so se od leta 1903 vpisali le še Merckx, Jacques Anquetil, Miguel Indurain in Chris Froome.

Pogačar – za ogrevanje pred potjo na Dansko se je poigral s tekmeci na dirki po Sloveniji – je tisti, ki ga bo treba premagati v boju za rumeno majico. Če komu lahko uspe, je to Roglič, so soglasni kolesarski strokovnjaki po vsem svetu. Čeprav slovensko slavje še zdaleč ni samoumevno, si je težko zamisliti scenarij, ob katerem na vrhu ne bi bil eden od naših zvezdnikov. »Za zmago na Touru moraš biti močnejši v neposrednem dvoboju, ne vidim nikogar, ki bi to zmogel proti slovenskima asoma,« je temu razmiš­ljanju pritrdil strokovni komentator TV Slovenija Martin Hvastija.

Konec francoskega uroka

In kako pred štartom stojijo Rogličeve delnice? Letos tekmecev ni razbijal tako pogosto kot Pogačar, s katerim sta se od začetka sezone februarja na dirkah izogibala drug drugemu. Zaradi tega neposredne primerjave med favoritoma nimamo, ni pa dvoma, da je tudi Rogla vrhunsko pripravljen, čeprav ga je aprila ustavila skrivnostna poškodba mišice pod levim kolenom. Pred njo je dobil dirko Pariz–Nica, po njej kriterij Dauphine, na katerem se je zdel njegov najnevarnejši tekmec njegov moštveni kolega Jonas Vingegaard. To sta dirki, na katerih je v preteklosti že nosil rumeno majico, a zaradi padcev ni slavil zmag. Tako je 32-letni Kisovčan v tej sezoni že odpravil dve tretjini francoskega uroka, del katerega je samo še Tour.

Bo dopolnil svoj izjemni opus ali bo devet let mlajši rojak spet previsoka ovira? Motivacije Rogliču ne manjka, prav tako ne podpore v javnosti, ki je prepričana, da si bolj zasluži prvo zmago kot Pogačar tretjo. Vendar je to v športu relativen pojem, zmago si zasluži tisti, ki je najboljši ob pravem trenutku. Naj se spektakel začne in naj bosta najboljša Slovenca!