»Zlati znak za sponzorje v Sloveniji ne pomeni nič«

Barbara Železnik je članica organizacijskega odbora že od tretje izvedbe ljubljanskega maratona, v zadnjem obdobju pa je vodja projekta – to vlogo opravlja tudi pri Teku ob žici. Z njo smo se pogovarjali o zlatem znaku, ki ga je ljubljanski maraton pridobil lani, o primerjavah s tujino, načrtih za prihodnost …
 

Lani se je pred ljubljanskim maratonom veliko govorilo o kandidaturi za zlati znak IAAF; že takrat ste bili prepričani, da izpolnjujete vse pogoje zanj, kar se je kasneje izkazalo za pravilno napoved. Je bila letos zaradi zlatega znaka organizacija lažja ali zahtevnejša?

Organizacija je vsako leto zahtevna, saj gre za proces, ki ga moraš po nekem zaporedju opraviti vsakič znova. To delo opravljam že vrsto let in bi lahko postalo rutinsko, vendar – žal – ni. Zlati znak ne predstavlja bremena, saj smo po mojem mnenju organizacijsko bili že pred tem v višjem rangu in smo že takrat delali v skladu s pravili, ki jih zahteva zlati znak.

»Po našem prepričanju bi moral zlati znak prinesti tudi več sredstev in več sponzorjev,« je lani za Slovenske novice dejal direktor ljubljanskega maratona Gojko Zalokar. Se je to uresničilo?

Zlati znak, vsaj kar se tiče sredstev in sponzorjev, v Sloveniji ne pomeni nič. Tako je bilo letos in bojim se, da bo tudi v prihodnje. Zlati znak nas dela prepoznavne v tujini, saj pomeni, da je prireditev organizirana na visoki ravni. Morda na ta račun v prihodnosti privabimo tuje tekače.

Na prvem ljubljanskem maratonu je pri organizaciji pomagalo manj kot 200 ljudi, danes ta številka krepko presega 1000. Se je letos zaradi zlatega znaka ta številka še dodatno povečala?

Pri izvedbi res sodeluje preko 1200 ljudi. V to številko so zajeti prav vsi, ki kakorkoli prispevajo pri organizaciji, tudi profesionalne službe. Število se na račun zlatega znaka ni povečalo, ker smo že v preteklosti dali veliko na dobro izvedbo in so bile službe temu primerno tudi kadrovsko dovolj številčne. Je pa res, da je trenutno nekoliko padla udeležba, tako da potrebe po povečevanju navkljub zlatemu znaku ni. Razlike v primerjavi s pretekli leti pa med drugim nastajajo zato, ker sledimo nekaterim novim trendom, ki jih vidimo v tujini.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi zlati znak izgubili?

Zlati znak oz. katerikoli znak je treba vsako leto potrjevati in ni samoumevno, da ostane, ko ga enkrat dobiš. Veliko stvari moraš izpolniti: zagotoviti dvanajst tekačev med 150 najboljšimi na svetu in šest med sto najboljšimi v Evropi; ti morajo biti iz štirih do petih različnih držav. Treba je odvzeti dvanajst doping vzorcev, zagotoviti primerno število okrepčevalnic in vodnih postaj ter jih opremiti z zdravstveno službo in uporabo defibrilatorjev. Tu je še popolna zapora cest, neposredni TV prenos in prenos tudi v druge države, popolna elektronska meritev rezultatov, z vsemi vmesnimi časi na vsakih pet kilometrov in dodatni vmesni čas na polovici maratona ob prehodu v naslednjo polovičko. Mi smo lani izpolnili pogoje na 42-kilometrski razdalji. Verjetno se je komu že zgodilo, da je izgubil znak, vendar mislim, da vsi organizatorji skrbimo, da so vsi zahtevani pogoji izpolnjeni. Prav tako na ljubljanski maraton, kot je to običajno za atletska tekmovanja, pride tehnični delegat, ki pregleduje delovanje služb in izpolnjevanje pogojev.

»Cilj ljubljanskega maratona je, da bi postal enakovreden višjemu srednjemu razredu evropskih maratonov – na primer Dunaju, Pragi in Amsterdamu,« je lani, ko ste šele »napadali« zlati znak, dejal Gabrijel Ambrožič, ki skrbi, da na ljubljanskem maratonu tečejo čim hitrejši maratonci. Kako blizu ste tem prireditvam danes?

Manjka nam višja udeležba, predvsem na najdaljši razdalji. Zavedamo se, da je Ljubljana majhna. Današnja proga je optimalna, boljše po moji oceni trenutno ni in prav tako ni bolj ravne, ki bi prispevala k še boljšemu rezultatu. Vendar – glede na lanski rekord Sisaya Lemme – se tudi na tej progi lahko hitro teče. Po organizacijski plati pa smo blizu omenjenim maratonom; morda smo v nekaterih pogledih celo pred njimi.

V katerih pogledih?

Denimo glede otroških in šolskih tekov. Prirejali smo jih že dolgo, preden so postali obvezen del spremljevalnega programa največjih maratonov.

Zaradi preobilice dela na ljubljanskem maratonu ne tečete več, vendar zadnji oktobrski vikend maratonsko razdaljo ob vseh obveznostih prehodite. Za kaj vse skrbite med to prireditvijo?

Med prireditvijo v dveh dneh resnično pretečem oz. prehodim maraton. Kot vodja projekta na terenu preverim, ali je vse tako, kot mora biti; ali je vse pripravljeno in dogovorjeno. Rešujem probleme, ki se pojavijo na prireditvenem prostoru ali kjerkoli na trasi. Na sneženem maratonu leta 2013 smo tik pred zdajci reševali in odmikali drevesa, ki so zaradi snega padala na cesto, po kateri smo imeli speljano progo desetkilometrskega teka. Tam sicer nisem bila, sem pa po telefonu urejala reševanje. Se pa različni izzivi pojavijo tudi med tekmovanjem, ko misliš, da si že vse uredil in izpeljal. Dokler zadnji tekač ni v cilju in dokler ni pospravljen prireditveni prostor, ni konec maratona. Potem pa traja še kakšen mesec, da se stvari uredijo in pospravijo.

»Ogromno rezerve imamo na velikem maratonu, na katerem teče 3000 ljudi, naš cilj pa je 5000 in več. To je osnova. Ko bomo dosegli te številke, bo štart na 42 kilometrov samostojen, polmaraton pa bo verjetno v drugem terminu,« mi je pred dvema letoma dejal Zalokar. Ali organizacijski odbor še razmišlja v tej smeri?

Da, čeprav sem bojim, da smo še kar daleč od te številke, tudi zaradi razlogov, ki sem jih že naštela. Morda dvig udeležbe v naslednjih letih prinese prav zlati znak. Če bi se to uresničilo, bi najprej v drugem terminu izvedli rekreativni tek, maraton in polmaraton pa bi ostala na isti dan, čeprav se zavedamo, da bi to lahko pomenilo tudi padec udeležbe na deset kilometrov. Vsi tekači radi doživijo štart z najboljšimi, saj je vzdušje popolnoma drugačno. Maraton je ena redkih prireditev, kjer se lahko rekreativni tekači pomerijo z vrhunskimi tekači, kar marsikomu predstavlja izziv in željo.

Zalokar je večkrat dejal, da bo z županom Zoranom Jankovićem pretekel »desetko« na ljubljanskem
maratonu. Imate tudi vi kakšne podobne obljube?

Nimam, čeprav bi rada. Glede na to, da sem bila atletinja in da še zmeraj rada tečem, bi rada tekla na maratonu, vendar se zavedam, da se ne morem dobro pripraviti, da bi hitro tekla, zato raje ne dajem takšnih obljub. Dokler bom vpeta v organizacijo, bom pač tekla ob progi in na sobotnih šolskih tekih z otroki. Tudi to nekaj šteje.