Od nogometašev do piščančjerejcev

Tisoč tekačev gor ali dol, zadnjo oktobrsko nedeljo v središču Ljubljane še vedno vlada nepopisna gneča. Čeprav je bila udeležba na letošnjem ljubljanskem maratonu nižja kot v preteklih letih, je prirediteljem znova uspelo ustvariti vtis, da slovenska prestolnica diha z maratonci in da smo Slovenci »svetovni prvaki v rekreaciji«.

Ko se človek skozi jutranje meglice pomika po Slovenski cesti, od daleč zasliši bobnenje glasbene skupine The Stroj Machine, ki že tradicionalno stopnjuje vzdušje pred pokom štartne pištole, in vreščanje udeležencev in gledalcev, ki jih bolj ali manj uspešno animirata uradna napovedovalca. Z drugimi besedami: nič novega v Ljubljani.



Novost je, da se je letos že pred maratonom odkrito govorilo, da se tekaški bum umirja. Da je udeležencev manj in da Ljubljana v tem ni posebnost. »O tem najlažje sklepam po naših tekaških skupinah. V zadnjih dveh letih se število tekačev ne povečuje, medtem ko se povečuje obiskanost drugih vadb, od odbojke do plavanja, krožnih vadb … Opažam, da ljudje, ko izpolnijo svoj cilj – denimo, da so pretekli maraton –, poiščejo nov izziv,« je že pred časom v intervjuju za Nedelo pojasnil tekaški trener Peter Kastelic.



Kljub temu približno trinajst tisoč tekačev, kolikor se jih je včeraj podalo v boj s štoparico, sotekmovalci in predvsem samim sabo, ni majhno število za državo velikosti Slovenije. Če bi hoteli popisati vse njihove zgodbe, bi napisali debelo knjigo. Dober obet za prireditelje je, da ni manjkalo tistih, ki so se za nastop na ljubljanskem maratonu odločili prvič.

»Še nikoli nisem nastopil na rekreativni prireditvi, sicer pa tečem doma. Zanimalo me je, ali lahko na tekmi izboljšam dosežke s treningov. Nad prireditvijo sem navdušen: gledalci ob progi in tekači, ki sem jih prehiteval, so mi dali dodatno motivacijo,« je dejal Tomaž Privošnik, ki je upal na rezultat pod 49 minutami, tekel pa skoraj štiri minute hitreje.


Pogovarjala sva se v cilju »desetke«, od koder so prireditelji preganjali tekače, ki čakajo na nekoliko počasnejše znance. »Gneča me je nekoliko motila na štartu, saj sem moral sprva teči počasneje, kot bi hotel. Že zdaj me mika, da bi se naslednje leto preizkusil na polmaratonu,« je še dodal Privošnik, ki v prostem času igra tudi nogomet.
 

Ukrajinsko romanje v Slovenijo

Zelo opazna – z zelenimi majicami in zastavami, ki so plapolale visoko v zraku – je bila tekaška skupina Epikur: v njej se niso zbrali privrženci tega starogrškega filozofa, temveč zaposleni v istoimenskem ukrajinskem podjetju, ki se ukvarja s rejo perutnine brez pomoči antibiotikov. »Ker se filozofija našega podjetja sklada z zdravim življenjskim slogom, želimo zaposlenim ponuditi možnost, da tudi sami tako živijo. Spodbujamo jih k ukvarjanju s športom. Lani smo šli na maraton v Budimpešti, letos pa smo se odločili za Ljubljano,« je pojasnil tiskovni predstavnik podjetja, ki skrbi, da več kot štirideset zaposlenih nima težav z logistiko. Zakaj so izbrali prav slovensko prestolnico? »Brskali smo po spletu in videli, da je ljubljanski maraton lani dobil zlato značko.«



Z odločitvijo so bili zelo zadovoljni tako s turističnega kot z organizacijskega vidika. »Ljubljana je prelepo mesto, prireditelji so opravili izjemno delo. Maratona smo se sicer udeležili v sklopu izleta: najprej smo obiskali Krakov, nato Dunaj, za Ljubljano pa se bomo ustavili še v Mariboru in Budimpešti, preden se vrnemo domov. Skupaj bomo na poti dober teden dni.«



Ukrajina še zdaleč ni bila edina država, ki je bila tako številčno zastopana. Največ je spet bilo – pričakovano – tekačev iz Hrvaške (prek 200) in Srbije (okoli 150), več kot trideset ljudi se je prijavilo še iz Bosne in Hercegovine ter Avstrije, na štartu sta se znašla tudi japonska tekača, pa Novozelandec, Izraelec …
 

»Odlična promocija, potrebovali bi jih več«

Kljub vse večjemu ugledu ljubljanskega maratona v tujini je jasno, da bodo gonilna sila prireditve tudi v prihodnje domači tekači. Po prihodu v cilj smo ujeli še dva rekreativna nogometaša in debitanta na ljubljanskem maratonu. Oba sta komaj verjela, kako gladko poteka organizacija; kdor maraton spremlja iz leta v leto, včasih izgubi občutek, da te stvari niso samoumevne. »Poskrbljeno je za vse: od narekovalcev tempa in štartnih con, kamor se postaviš na začetku, do oskrbe s hrano in pijačo med tekom. Po vsej progi so me spodbujali gledalci, predvsem tisti najmanjši so mi ponujali 'gimme five' …« je povedal Klemen Hribernik, ki je prvič na tekmi pretekel polmaraton, sicer pa se je udeležil že več krajših rekreativnih tekov drugod po Sloveniji. V naslednjih letih načrtuje nastop na dvakrat daljši razdalji, verjetno spet v Ljubljani.


»Potrebovali bi več prireditev, kakršna je ljubljanski maraton,« pa je ugotavljal Primož Vranič, ki je izpolnil svoj osebni cilj in polmaraton pretekel pod dvema urama. »To je odlična promocija za našo državo: privabiti znamo najboljše tekače sveta, hkrati pa poskrbimo, da so zadovoljni tudi tisti, ki za 21 kilometrov potrebujejo krepko prek dve uri,« se mu je smejalo v cilju, saj »česa takega res ni pričakoval«.

»Po pravici povedano se ne spomnim, kdaj sem nazadnje občutil energijo in vzdušje, ki sta vladala ob progi in na cilju. Morda na San Siru, kjer sem si že večkrat ogledal tekme Milana, moje najljubše nogometne ekipe,« je Vranič sklenil z laskavo primerjavo za ljubljanski tekaški praznik.