Zbogom, stres in odvečni kilogrami, dober dan, samozavest in disciplina

Domovina olimpijske različice taekwondoja (WT) je jug Korejskega polotoka. Taekwondo bi lahko v slovenskem prevodu razdelili na tri segmente – tae (noga), kwon (pest) in do (veščina). Ta šport premore domovinsko pravico tudi v Sloveniji, kjer je pod dežnikom panožne zveze združenih 19 klubov, v katerih redno vadijo olimpijski taekwondo.

Zakrajšek: S taekwondojem se lahko ukvarjajo prav vsi

Komu je namenjen taekwondo, zakaj bi ga vadili otroci, zakaj starejši in kaj bi z njim pridobili različno stari rekreativci? Vprašanja smo zastavili Tomažu Za­krajšku, nekoč odličnemu slovenskemu reprezentantu, ki je leta 2006 osvojil bronasto kolajno na evropskem prvenstvu v Nemčiji, zdaj pa vodi svoj klub Kang, ki deluje na območju Škofljice in Ivančne Gorice ter premore približno 150 članov vseh starosti.

»Taekwondo lahko vadijo prav vsi. Nekateri med našimi člani denimo niso dopolnili niti pet let. Seveda gre pri najmlajših za igro prek programov v vrtcu. Starostne omejitve navzgor ni, naši najstarejši člani se denimo približujejo 50. letu starosti,« je pojasnil Zakrajšek.



Z ustrezno vodeno in pravilno vadbo taekwondoja lahko pridobijo vse generacije. »Mlade odtegnemo od različnih elektronskih in pametnih naprav, kar je zelo pomembno za njihovo zdravje v prihodnosti, in jih z zanimivo vadbo navadimo na zdrav slog življenja. Pozimi smo v telovadnici, v drugih letnih časih lahko tudi na prostem,« je pojasnil 41-letnik. Kaj pridobijo starejši? »Znebijo se stresa in odvečnih kilogramov, pridobijo pa – enako kot mlajši – boljšo koordinacijo gibanja in večjo samozavest, ko usvojijo znanje ročnih in nožnih tehnik udarcev ter samoobrambe,« je dodal Zakrajšek, ki je v Škofljah na Dolenjskem zgradil tudi svojo telovadnico.

Ivan Trajković glavni ambasador

Klub se imenuje po velikem mojstru, pri katerem je Zakrajšek vadil v Berlinu v Nemčiji, kjer je živel in vadil to borilno veščino do leta 2004. Jong-Kil Kang ima črni pas, 9. dan, prav pri njem je naš sogovornik uspešno opravil izpit za mojstra, 6. dan, kar je najvišji pas v Sloveniji. Tudi njegova trenerska sodelavca v klubu – Renata Mavrič in Lovro Ulcej – sta mojstra taekwondoja. Kako dolga je pot do črnega pasu? »Začetniki dobijo kimono z belim pasom, nato lahko – če so marljivi – pridejo do črnega pasu v petih letih, potem ko uspešno opravijo izpite za rumena, zelena, modra in rdeča pasova,« je pojasnil 41-letnik.



Glavni ambasador te južnokorejske borilne veščine pri nas je Ivan Trajković, štajerski as, ki si je nedavno izboril nastop na olimpijskih igrah v Tokiu 2020. Ivek predstavlja vrh tekmovalne piramide tega športa pri nas. Rekreativcem seveda ni treba vaditi tako pogosto in intenzivno kot Trajkoviću, ki bo prihodnje leto lovil čim višjo uvrstitev na olimpijskem tatamiju. V večini slovenskih klubov vadijo rekreativno dvakrat ali trikrat na teden.

Boj z (namišljenim) tekmecem

Taekwondo izvira s Korejskega polotoka, kjer so ob koncu 40. in začetku 50. let prejšnjega stoletja združili uporabne značilnosti kitajskih in japonskih borilnih veščin. En del zgodbe so udarci z roko in nogo v olimpijskem tekmovanju, drugi del t. i. borba proti namišljenemu nasprotniku, kakor bi lahko vsebinsko prevedli poomse oziroma forme. Rekrea­tivci se lahko odločajo za oba načina vadbe; pri drugem v resnici nimajo stika s tekmecem. »V našem športu poškodbe tako ali tako niso posebej pogoste. Tudi med pravo borbo je drugače kot v nekaterih drugih borilnih veščinah, saj vidiš tekmeca in lahko z gotovostjo predvidevaš, od kje preži nate morebitna nevarnost,« je pojasnil Tomaž Zakrajšek. V večini slovenskih klubov lahko organizirano vadijo in tekmujejo tudi najmlajši, prav letos so denimo izvedli prvo otroško evropsko prvenstvo, na katerem so osvojili eno kolajno tudi v klubu Kang.