Vse drugo kot zlata kolajna bi bilo razočaranje

Slovenski šport letos praznuje 20-letnico prvih zlatih olimpijskih kolajn pod samostojno državo. Nosilec štirih olimpijskih odličij Iztok Čop se z veseljem spominja časov izpred dveh desetletij v avstralskem Sydneyju, priznava pa tudi, da mu je veliko energije za nov vzpon na veslaški vrh dal sedem let mlajši partner v čolnu Luka Špik.

Čop je bil leta 2000 že uveljavljen veslaški as in eden najbolj znanih slovenskih športnikov. Nenazadnje le leta 1991 v paru z Denisom Žvegljem v dvojcu brez krmarja poskrbel za prvo slovensko odličje mlade slovenske države na svetovnih prvenstvih, leta 1992 v Barceloni za prvo olimpijsko odličje osvojeno s slovenskimi državnimi simboli, kasneje večkrat postal svetovni prvak, osvajal zmage v svetovnem pokalu.

Po desetletju vrhunskega veslanja se je v dvojnem dvojcu z Luko Špikom okitil še z olimpijskim zlatom.

»Seveda so momenti, ko se kolajne iz Sydneyja spomnim, a življenje gre naprej in v glavi imam druge stvari. Je pa res, da je teh 20 let minilo zelo hitro,« se je olimpijskega zlata v pogovoru za STA sproščeno spomnil Čop, ki je priznal, da je bilo leto 2000 zanj predvsem leto pričakovanj in pritiskov.



Za kolajno pravi, da se najbolj spominja olajšanja, ko je bilo vsega konec.

»Pritisk je bil izjemen. Z Luko sva vedela, da bova doživela absolutni poraz, če bova v olimpijskem finalu druga. Oba sva vedela tudi, da take priložnosti ne bo več. Vse drugo kot zlata kolajna bi bilo za naju in vse v ekipi razočaranje.«

Luka je bil odličen mladinec

Pred dobrima dvema desetletjema so se tudi po naključju zgodile stvari, ki so pripeljale do enega največjih slovenskih športnih uspehov v zgodovini. Že samo dejstvo, da ima majhen veslaški klub na Bledu dva veslača take kakovosti, je bilo prvo.

»Luka je bil že odličen mladinec, ki je prvič na olimpijskih igrah nastopil že štiri leta prej. Bil je odličen v enojcu, jaz tudi. Oba sva vedela, da sva lahko blizu olimpijski kolajni, vprašanje je bilo le, če se v čolnu res ujameva.«

A čoln se je oblikoval takorekoč sam od sebe.

»Leto prej sva šla na svetovno prvenstvo v Kanado z minimalno količino skupnega treninga in zmagala, ob tem pa postavila tudi svetovni rekord. Nadaljevanje je bilo jasno. Šla sva po zlato na olimpijske igre,« hiter skupen vzpon s Špikom razlaga Čop.

Sledili so uspehi, s katerimi so rasli pritiski. Čop in Špik nato v letu 2000 nista okusila grenkobe poraza, a vsako tekmo sta vzela 100-odstotno resno, saj bi poraz lahko zamajal njuno samozavest in dal tekmecem krila.

»To ni lahko. Saj zadeve niso same po sebi vedno enostavne. Vedno ne gre gladko. So vzponi in padci. Na igrah je bilo potem težko nastopati z bremenom absolutnega favorita in še danes vem, kje sem si 10 zavesljajev pred ciljem v finalu rekel 'ok, zdaj je zlata kolajna doma'.«

Če si sam, popustiš

Kombinacija Čop-Špik je navdušila Slovenijo. Tudi zaradi različnosti obeh tekmovalcev, izkušenega takrat 28-letnega Čopa in 21-letnega iskrivega ter na videz divjega Špika. A prav slednji je Čopu vrnil motivacijo za trde treninge.

»Bila sva zelo različna. Luka se je morda zaradi mene malo umiril, a me je s svojim karakterjem tudi zelo poživil. Sam sem se zasitil s skifom, postajal sem utrujen, ker ni šlo vse tako, kot sem si želel. Seveda je bil Luka s svojo mladostjo tudi izziv, a v čolnu sva se zelo dobro dopolnjevala in ujela.«

Tudi po psihološki plati si je Čop v ekipi s Špikom spet lahko malo oddahnil. »V ekipi je lažje, če v njej vlada zaupanje, če veš, da se vsak trudi 100-odstotno po tehnični, psihični in fizični plati. Tudi, ko imaš krizo, te sotekmovalec potegne naprej. Za ekipo ne odnehaš. V enojcu ob krizi malo popustiš, v ekipi pa je odgovornost tudi do drugih članov.«

Kolajna pa je bila tudi prelomnica v karieri Čopa. »Takrat sem se začel spraševati, ali še nadaljevati ali ne. Rabil sem pavzo, da sem spoznal, da veslanje pogrešam. Po kakšnem mesecu sem videl, da ne morem brez treningov in tekmovanj. Zlato pa je bilo tudi olajšanje, ker sem si lahko zadal tudi druge cilje. Kartoteka uspehov je bila polna. Bil sem svetovni prvak, zmagal sem v svetovnem pokalu, imel sem olimpijsko zlato.«

Dvojni nastopna SP

Čop se je na kratko vrnil v enojca, a se je nato vrnil v čoln s Špikom, s katerim je na igrah štiri leta kasneje osvojil še srebro in ob slovesu v Londonu 2012 tudi bron.

Vmes je sledil svojevrsten izziv leta 2005, ko sta blejska veslača vnovič osvojila zlato kolajno na svetovnem prvenstvu in skupaj z Matejem Prelogom in Davorjem Mizeritom še v dvojnem četvercu.

»Dvojni nastop na svetovnem prvenstvu je bil res poseben izziv, a dokazali smo, da se da. Hvala predvsem Davorju in Mateju, ki sta se strinjala, da gresta z nama z Luko v to tveganje. Motiv je bil velik in izšlo se je.«

Veslaško se je Čop upokojil leta 2012 po olimpijskih igrah v Londonu pri 40 letih.

»Res sem veslal dolgo, a užival sem v tem, kar počnem, zato sem vztrajal. Imel sem tudi druge izzive, a sem vedel, da se jih ne morem resno lotiti, dokler treniram. Po Londonu sem nato nehal, brez vsakega obžalovanja in odprl novo poglavje.«

Hčeri gresta po njegovih poteh

V britanski prestolnici pa še zdaj živi Špik.

»Vidiva se, ko pride, a stik je bolj redek kot reden. Tudi med koronakrizo sva se slišala. Če se kdaj vrne, ga bom skušal vključiti v slovensko veslanje,« še pravi Čop, trenutno tudi selektor slovenskih veslačev in predsednik blejskega kluba.

»Za prostovoljne funkcije v klubih ljudje pač ne stojijo v vrsti, imam pa tudi vizijo, kaj bi bilo dobro storiti, da spet obrnemo zgodbo in vzpostavimo prave vzdušje v klubu. Treba je malo spremeniti pogled na klub in na naloge, kar ne gre čez noč, a vzdušje je zelo pozitivno in imamo mlade in talentirane tekmovalce.«

Mednje sodita tudi Čopovi hčeri Amber in Ruby. Predvsem starejša Ruby v Sloveniji odstopa od vrstnic.

»Pomagam je pri opremi, sicer pa se v trenersko delo ne mešam, kot starš in selektor pa tudi spremljam njeno delo. Sicer pa gre za najstnico, ki tako ali tako ne posluša, če želijo biti starši pametni. Pomembno je, da jim pomagamo in prisluhnemo, ko to sami želijo.«



Čop za vsakdanji kruh prodaja veslaško opremo, čolne in simulatorje, a je po načelu, da je kovačeva kobila vedno bosa, spet brez čolna.

»Vsake toliko časa si ga kupim, saj veslanje včasih pogrešam, a to je prekletstvo posla. Pride kupec in če rabi čoln takoj, je to pač moj čoln. Vsaj pet ali šestkrat na teden še vedno storim kaj zase, če je čas, a zdaj sem večinoma na kolesu, ob slabem vremenu na simulatorju, pozimi tečem na smučeh.«

Funckija v OKS ga ne zanima

Med svojimi aktivnostmi pa se je Čop vsaj začasno umaknil iz Olimpijskega komiteja Slovenije, kjer je bil podpredsednik, pred tem pa tudi član odbora za vrhunski šport.

»Zaenkrat me to res ne zanima. Zraven sem bil 12 let, a na koncu se nismo ujeli. Kar nekaj stvari me je zmotilo in ker se zadeve niso spremenile, se v tej zgodbi nisem videl. Morda sem tudi sam delal napake, a zadevo sem videl na način, da nismo delovali po principu, kaj bomo naredili, ampak kaj bomo preprečili.«