V nadaljevanju preberite:

Pred dnevi so mednarodni strokovnjaki z različnih področij, ki si prizadevajo za boljše razmere v športu, v javno razpravo poslali predlog za ustanovitev osrednje organizacije na svetovni ravni, ki bi se spopadla z anomalijami v športu. Nosilec ambiciozne pobude, ki k sodelovanju poziva športne organizacije, sindikate športnikov, Evropsko unijo, Svet Evrope, vlade držav, Europol, Interpol in druge mednarodne ustanove, je Play the Game. Gre za uveljavljeno institucijo, ki od leta 1997 deluje v okviru danskega inštituta za športne študije (Idan), vodi jo ustanovitelj in direktor Jens Sejer Andersen.

Gospod Andersen, Play the Game vodite že skoraj 30 let. Kakšna je bila pot do njegove ustanovitve? Kako uresničujete svoje poslanstvo in kaj štejete za največje dosežke?

Play the Game je bil prvotno zasnovan kot pobuda za prekinitev molka v športni razpravi. Kot novinar sem bil precej razočaran, da mediji na splošno niso bili zainteresirani za politične, ekonomske in kulturne vidike športa. Vse zelo pomembne stvari, ki so se dogajale zunaj športnih igrišč in so vplivale na družbo, so bile prezrte. Zato sem dal pobudo za organizacijo nekaterih dogodkov, najprej na Danskem na nacionalni ravni. Leta 1997 smo organizirali prvi mednarodni seminar, o katerem se je izkazalo – tega takrat nismo vedeli – da so na njem prvič akademski raziskovalci, novinarji, športni funkcionarji in drugi deležniki odkrito razpravljali o različnih izzivih integritete in drugih političnih izzivih v športu. To se je čez leta razvilo v tisto, čemur smo rekli – in do neke mere še vedno rečemo – dom za brezdomna vprašanja.

Pritegnili smo številne preiskovalne novinarje, žvižgače in druge iskalce resnice, ki so pripovedovali popolnoma prelomne zgodbe o korupciji in zlorabah vseh vrst: politični, fizični, spolni zlorabi, korupciji, kriminalu. Bilo je osupljivo in seveda zelo dobro dokumentirano. Tako smo postali nekakšen dom za brezdomna vprašanja v športu. Vendar bi rekel, da so nas v prvih 12, 13 letih ljudje imeli za zelo negativne ekstremiste, ki pretiravajo s situacijo v športu. Menili so, da se nimamo pravice vmešavati v razpravo, ker tisti, ki upravljajo šport, vedo bolje. To je bilo splošno mnenje, ki pa se je do zdaj spremenilo.

V zadnjih 15 letih, sploh po izbruhu škandalov v Mednarodni nogometni zvezi (Fifa) leta 2010 – poleg številnih drugih škandalov, vendar je bil ta po mojem mnenju prelomen –, ko se je razkrilo, da je bila v izbirni proces Rusije in Katarja kot gostiteljev svetovnih prvenstev v letih 2018 in 2022 vpletena korupcija, je svetovna javnost začela razumeti, da je nekaj narobe in da obstaja razlog za naša obstoj in delo.