»Pošteno smo se borili, a nas je udarila kruta realnost«

Ljubljana – Enajsta sezona odbojkarjev ACH Volleyja v ligi prvakov je bila prva, v kateri oranžni zmaji niso osvojili zmage. Tudi sinoči v Tivoliju je bil en navdahnjen niz premalo za kaj več kot častno slovo, z dvema točkama so končali kot tretja najmanj uspešna zasedba rednega dela. Chaumont je spisal pravljico, saj se je iz kvalifikacij prebil v četrtfinale.

Ni šlo več za napredovanje med osem najboljših zasedb, saj so Ljubljančani brez slehernih možnosti ostali že pred včerajšnjim dvobojem. Šlo pa je tudi za to, da so imeli tisti zmaji, ki vidijo ACH Volley le kot epizodo v svoji karieri, zadnjo evropsko priložnost za dokazovanje v sezoni. Mladi Ukrajinec Tima Polujan, za katerega naj bi se že ogreli pri tekmecu v skupini C Friedrichshafnu, je nase opozarjal iz tekme v tekmo, hrvaški korektor Petar Đirlić pa večinoma ni bil na ravni minule sezone, imel pa je nekaj prebliskov, denimo v obračunu z velikim Zenitom. Tudi včeraj je želel dokazati, da seveda ni pozabil igrati odbojke, temu primerno je tudi prispeval prve tri domače točke v obračunu.

Domači trener Matija Pleško skladno z napovedmi uvodoma na parket ni poslal dveh tujcev, ki v zadnjem obdobju nista optimalno trenirala, rahlo poškodovanega Kanadčana Jorija Manthe (bolečine v kolenu), ki je bil v Franciji eden ključnih mož ACH Volleyja, in obolelega Srba Andrije Vilimanovića. Stari lisjak na klopi gostov, 71-letni italijanski strateg Silvano Prandi, ki je »azzurre« že davnega leta 1984, ko je bil Pleško star osem let, popeljal do olimpijskega brona, je v nasprotju z zadnjima dvema tekmama in s pričakovanji ljubljanskega moštva začel z ameriškim organizatorjem Michaelom Saeto, ki je v prejšnjem medsebojnem dvoboju januarja dosegel za podajalca rekordnih 14 točk.
 

Boljši sprejem, slabši napad

V uvodnem nizu se je ponovila že tolikokrat videna zgodba slovenskih prvakov v tej evropski sezoni: do polovice so brez težav držali stik z gosti, vodili še z 12:11, nato pa jih je zmanjkalo in so do konca niza vknjižili le še šest točk. Vendar pa orožja niso položili, v drugem delu so po dobrem začetku prednost vendarle znali zadržati. Blestel je Đirlić, ki je bil v prvi polovici tekme kar 69-odstotno uspešen v napadu, obenem se je prebudil tudi domač blok, ki je bil petkrat na pravem mestu. Toda Chaumont, ki je krvavo potreboval zmago brez oddane točke (torej ne s 3:2), se je po izgubljenem nizu razjezil in v nadaljevanju povsem zagospodaril na parketu. Pleško je poskusil z menjavami, ki pa v tretjem nizu niso obrodile sadov. V četrtem je sicer Mantha s klopi vnesel precej svežega vetra v igro gostiteljev, a ni imel zadostne pomoči v soigralcih.

»Imeli smo boljši sprejem od tekmeca, a nato – začuda – slabši napad. Do izraza je prišla posamična kakovost Francozov, težke žoge so namreč reševali z visokimi in močnimi udarci po prstih naših blokerjev. V napadalnih akcijah so bili močnejši, ne le srečnejši. Padli smo v pat pozicijo, potem ko je gostom uspevalo domala vse, ujeli so tudi nekaj nemogočih žog, zato se je bilo težje pobrati. Računal sem, da se bomo po drugem nizu dvignili, odločilen pa je bil začetek tretjega, ko smo ob relativno enostavnem servisu nasprotnikov, predvsem njihovega drugega podajalca, padli in bili odtlej z glavami drugje. Igralci so se trudili, toda za zasuk te miselnosti in energije je bilo prepozno,« je strnil vtise Pleško, evropsko sezono pa ocenil takole: »Že ob žrebu sem si želel, da bi storili nekaj več v ligi prvakov, zdaj pa nas je nekoliko udarila realnost. Pred tem ne bežimo in se ne skrivamo, imeli smo priložnosti, vse je bilo na nas, a smo ponovno počepnili. Morda je bilo preveč na ramenih mlajših igralcev in vlečnih konjev v moštvu, toda želja pa je bila vedno prisotna. Kruta realnost pa je, da nimamo zmage, temveč le dve točki na računu.«